V obeh razredih je nabiralo znanje 53 dijakov, od tega v A oddelku 23, v B pa 30. Trinajst od njih se jih je danes zbralo v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani, kjer so jih prijazno sprejeli, jim razkazali prostore, prikazali zgodovino zavoda, njegov direktor Anton Česen pa je zanje in njihove pokojne sošolce daroval mašo. Izmed njih so v poznejšem izobraževanju med drugim izšli zdravniki, kemiki, fiziki, prevajalci, filozofi in duhovniki.

Pri maši v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. FOTO: Tatjana Splichal

Maševal je direktor zavoda Anton Česen. FOTO: Tatjana Splichal

Klasična gimnazija je šla oblasti zelo v nos

Šolanje so začeli leta 1945, ko je bila v predmetniku še ruščina, po njeni ukinitvi pa so dijaki lahko izbirali med angleščino in nemščino, se spominja eden od organizatorjev srečanja in upokojeni ortoped France Vrevc, katerega oče je prav tako obiskoval klasično gimnazijo, ki je šla takratni oblasti zelo v nos. »Najbolj nas je zaznamoval stalen konflikt s takratno novo oblastjo. Vzrok je bil predvsem v tem, da smo večinoma izhajali iz družin, ki se niso strinjale z novim režimom. To se je dobro pokazalo v primeru prijav k verouku, ki je bil takrat še del učnega šolskega programa. Samo dva se nista prijavila k verouku. Eden je bil vnuk pisatelja Ivana Tavčarja, drugi pa poznejši politik, visok partijski funkcionar Božidar Debenjak.«

 France Vrevc, maturant klasične gimnazije. FOTO: Tatjana Splichal

Profesorji so od njih veliko pričakovali in zahtevali

Vrevc poudarja, da jim je šola veliko dala, med drugim občutek dolžnosti ter široko humanistično izobrazbo. »To so bili starejši profesorji in niso bili indoktrinirani z režimom, ki je prišel na oblast. Mi smo to čutili. To so bili urejeni in disciplinirani ljudje, ki so tudi od nas pričakovali ter zahtevali disciplino. Med drugim smo se štiri leta učili staro grščino in osem let latinščino,« je pojasnil Vrevc.

Zaplet zaradi izjave o Kidriču

Nekdanji maturant, ki je pozneje postal specialist dermatovenerologije, Gustav Weilguny, ki je po rodu Ljubljančan, v Kopru pa živi že 55 let, nam je zaupal, da je bilo vzdušje na šoli v maturitetnem letu izredno politično napeto.

Gustav Weilguny. FOTO: Tatjana Splichal

»Malo pred koncem pouka je umrl Boris Kidrič (11. april 1953 – op. a.) zaradi levkemije. Eden od naših sošolcev je izjavil: ˝Bil je že čas, da je krep…˝ Iz tega je nastala velika ljubljanska politična afera. Zaradi te izjave so nahujskali mladinske organizacije in so prišli protestirat proti nam. Trije iz našega razreda so bili izključeni in niso mogli tisto leto zaključiti mature. Dva od teh sta se celo izselila iz Slovenije in sta v tujini tudi ostala. A ne glede na vse, imam na profesorje zelo lepe spomine.«

Vsi so imeli velike upe

Med maturanti je bilo tudi kar nekaj deklet.

Maturantka Vida Hus Harb iz generacije leta 1953. FOTO: Tatjana Splichal

»Veseli smo bili, da smo tako daleč prišli, da končujemo gimnazijo. Seveda smo imeli vsi velike upe, tudi jaz. Pozneje sem se vpisala na germanistiko, smer angleščina in nemščina. V šoli smo imeli samo angleščino, nemščino pa sem se morala posebej naučiti. Končala sem germanistiko in nekaj časa sem delala v podjetjih, najprej kot tehnična prevajalka, nato sem kot samostojni referent naredila še zunanjo trgovinsko registracijo. Ob tem sem pa še učila na intenzivnih tečajih tujih jezikov,« nam je povedala Vida Hus Harb, ki je bila leta 1953 ena od približno 15 maturantk tiste generacije.

Veljalo je vzajemno spoštovanje

Pred zrelostnim izpitom, kot radi rečemo maturi, so imeli tudi nekaj strahu, a so se navdušeno in resno učili ter pripravljali, pravi eden nekdanjih maturantov, po izobrazbi fizik, Mitja Rosina.

Mitja Rosina. FOTO: Tatjana Splichal

»Na maturi so bili glavni predmeti slovenščina, matematika, zgodovina, med tujimi jeziki sta bila na izbiro angleščina ali nemščina, med klasičnimi pa stara grščina ali latinščina. Trije smo šli na grščino,« z žarom v očeh pripoveduje Rosina, ki pravi, da je med dijaki in profesorji veljalo vzajemno spoštovanje. Prizna, da so sicer tudi kakšno pikro rekli na njihov račun. »Najbolj strogih profesorjev smo se pozitivno bali, pri enem pa ni bilo discipline in smo klepetali med uro.«

V tej generaciji maturantov je bil tudi danes pokojni duhovnik Janez Ham. Fotografija je iz leta 2018. FOTO: Tatjana Splichal

Spomin na sošolca, duhovnika Janeza Hama

Med njihovimi sošolci je bil tudi poznejši duhovnik Janez Ham (1934-2020), o katerem je France Vrevc, eden od organizatorjev današnjega srečanja, v knjižici Vse prepuščam Bogu in delu njegove milosti zapisal: »Njegovi šolski zvezki so bili vzorni, vedno je imel narejene naloge in z njimi pogosto rešil sošolce, ki jim je ob ostalih obveznostih zmanjkalo časa za reševanje domačih nalog. /…/ Čeprav so se naše poti izobraževanja razšle, smo z Janezom nekateri ostali tesneje povezani. Trije smo bili na njegovi novi maši v Velesovem, z ženo pa sva bila prvi par, ki ga je poročil v svoji duhovniški službi.«

Še nekaj utrinkov z današnjega srečanja si lahko ogledate v spodnjih fotografijah. 

1/8