Ne vem, kako bi napisala, kaj vse je Bog storil zame.

Bila sem kar zelo verno dekle, a sem se povezala s človekom, ki mi je življenje spremenil v pekel in mi ob vsem hudem tudi preprečil, da bi otroke vzgojila v veri. Nikoli več nisem smela niti v cerkev, kaj šele, da bi tja peljala hčeri ali v dom prinesla karkoli verskega. Življenje je bilo polno trpljenja, ponižanj, nasilja, brezupa in teme. Moja stiska je bila res nevzdržna in človek bi obupal, če ne bi imel Boga in vere. Spomnim se, da so bile moje molitve kratke prošnje, vzdihi: »Iz globočine Te kličem Gospod!«; »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!«; »Jezus, reši me!«; »Verujem, da ti lahko storiš karkoli, da me rešiš!«

Naravnanost na Edinega, ki mi lahko pomaga, mi je zelo ljuba v Esterini molitvi: »Moj Gospod, ti si edini. Pomagaj meni, ki sem sama, in nimam nikogar, ki bi mi pomagal, razen tebe.« Iz svoje stiske je moje srce Esterinim besedam dodajalo: »Pomagaj meni, siroti zapuščeni, ki imam samo še tebe!« V časih največje stis...