V mojih otroških in mladostnih letih smo doma pogosto poslušali pesmi vokalne skupine Gloria. Spomnim se, kako sem si kot kak 13-letni fant v svoji sobi ob večerih zavrtel zgoščenko ter poslušal o večni pomladi, o galebih, ki letijo v neskončnost neba, pa o dobrodušnem slepem starčku, ki je pravil, da lahko zaprtih oči vidiš bistvo vseh stvari. Na duhovnih vajah v Želimljem, kamor smo z bratom in sestro redno hodili, smo mnoge od teh pesmi, v pesmaricah podpisanih s preprostim »Gloria«, sto- in stokrat prepeli. Te pesmi in njihov značilni duh zaupanja – to je bil naš svet. Da, mislil sem, da to tako pač je. Da je to pač »svet«. Vsa ta varnost, toplina, to, da »sanje so«, to, da se lahko skupaj z drugimi tudi bojiš samote, hrepenenja, življenja; to, da je nekaj najbolj običajnega, da skupaj z drugimi moliš in skupaj z njimi kličeš v veri »daj mi moči za nov korak«.

Šele kasneje, mnogo kasneje sem začel spoznavati, da je bilo to, kar sem imel za »svet« – in to kakšen! – v bistvu delo pov...