Svetost se velikokrat izmuzne našim predstavam, čeprav naj bi bila po učenju Cerkve dosegljiva vsakomur. Navadno se zalomi že, ko smo se prisiljeni soočiti s svojimi telesnimi in duševnimi omejitvami, na katere velikokrat
sami ne moremo vplivati ter jih težko sprejmemo kot dar Božje previdnosti, kaj šele pri boju s skušnjavami in grehom, kar nas lahko spravlja v malodušje. Svetniki nas učijo, da so nepopolnosti, ki jih podarimo Bogu, lahko rodovitne za nas in Cerkev. »Svetnik koraka vedno naravnost naprej, ne meneč se za svoje zdravstveno stanje ali za starost. Da, bolezen in ovire mu služijo kot lestev, po kateri se vzpenja k višji popolnosti,« pravi sv. Maksimilijan Kolbe.

Meje telesa

Nekateri svetniki so se Bogu približali po zaslugi telesnih omejitev. Sv. Ignacij Lojolski se je v mladosti za las izognil pohabljenosti. Da ne bi šepal, je bil pripravljen pretrpeti nepredstavljive bolečine. Ko mu je v boju za Pamplono nogo razmesarila topovska krogla, so ga po okrevanju prenesli domov....