Starši praktično vsak dan poslušamo želje svojih otrok. Po svoje je lepo, da nam zaupajo, kaj bi radi imeli, kaj bi radi jedli, kaj doživeli, kaj pritegne njihovo pozornost, kam jih vleče srce ... Pa vendar je tako, da moramo večino njihovih želja zavrniti. Seveda jim damo, kar potrebujejo, želje pa tehtno presojamo. Razumljivo je, da se pritožujejo. Včasih potem popustimo, ali kaj obljubljamo, pogojujemo …

Tudi Mojzes je kar naprej poslušal negodovanje izvoljenega Božjega ljudstva. Mojzes tega ni jemal nase. Ni se jim opravičeval, da jim ne more dati, ni popuščal pred njimi, ni dajal praznih obljub, niti jih ni poskušal zatreti. Njihove potrebe in želje je izročal Bogu in zaupal, da bo on dal tisto, kar zares potrebujejo.

Ne smemo imeti slabe vesti, če otroku kdaj kaj odrečemo. Naredimo kot Mojzes, ki je vsem prisluhnil, presojal pa z Bogom.