Neumnost, zlo in odgovornost

6. februarja je minilo 120 let od rojstva nemškega protestantskega teologa, pastorja in antinacista Dietricha Bonhoefferja (1906–1945). Slovenski jezuiti so mu posvetili svojo redno teološko refleksijo konec letošnjega januarja. Zbranim je spregovoril moralni teolog p. Jože Pucelj, ki je v Innsbrucku dosegel doktorat na temo etike pri Bonhoefferju in napisal knjigo in več člankov o njem. Povzemamo njegovo predavanje, ki je tudi vsebina Pucljeve knjige D. Bonhoeffer – Pričevalec za Kristusa, in sicer le nekatere poudarke, ki so še posebej aktualni tudi danes. Čar nedokončanosti Za začetek razprave so bile zelo povedne besede v enem izmed intervjujev prefekta tedanje Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja, poznejšega papeža Benedikta XVI., ki je dejal, da se je navdihoval pri dveh velikih teologih: pri konvertitu kardinalu Johnu H. Newmanu in pri protestantskem pastorju Bonhoefferju. Zakaj prav pri Bonhoefferju, bi kdo vprašal, saj ta ni napisal veliko knjig ali izdelal velikega teološkega sistema, umrl je star komaj devetintrideset let. Prav ta nedokončanost daje njegovim teološkim razmišljanjem še poseben čar, saj bralca spodbuja k razmišljanju in mu tako odpira nove razsežnosti. Pridiga mora zarezati Bonhoefferjeva teološka misel je bila vedno povezana z delovanjem. Teorijo je neprestano soočal z življenjsko prakso in ob tem svoje zamisli popravljal in poglabljal z življenjskim izkustvom. Zato ni čudno, da je Etiko pisal v času, ko se je pridružil odporniškemu gibanju proti nacizmu in bil na koncu zaradi tega tudi umorjen. Bonhoeffer je bil mnenja, da se je Luteranska cerkev preveč prilagodila svetu. Stoji na robu življenja, hotela pa bi biti v središču. Govori z roba o pomembnih vprašanjih, jih presoja in obsoja. Zato jo ljudje tudi zaničujejo in sovražijo. Bog je v središču življenja, ne na robu, podobno mora biti tudi Cerkev. Biti mora sol in kvas. Nikdar ne sme postati zabavišče, kjer bi se ljudje kratkočasili in se odpočili od napornega dela. Brez slepomišenja mora oznaniti Božjo besedo. Pridiga mora zarezati, da se človek vpraša, kaj naj naredi. Postaviti ga mora pred izbiro, da se odloči za življenje ali za smrt. Polemična edinost Zanimivo je dejstvo, kako se je Hitler povzpel na oblast. Legalno in demokratično. Mnogi pravijo, da imajo volivci vedno prav. So tudi v tem primeru imeli prav? Ko je Hitler začel ukinjati svoboščine in uvajati diktaturo, so ljudje to večinoma mirno, pasivno gledali. Kakšen naj bo potem odnos Cerkve do države? Po Bonhoefferjevem mnenju je med državo in Cerkvijo neke vrste polemična edinost. Obe sta vezani druga na drugo, vendar ne pomešani. Cerkev se ne sme vtikati v državne zadeve, je pa poklicana, da greh imenuje greh in pred njim svari. Nastopiti mora proti državi, kadar ta določeno skupino ljudi oropa osnovnih pravic ali Cerkvi onemogoča oznanjati evangelij. V tem primeru mora Cerkev državo opozoriti na moralno odgovornost, ki jo ima do državljanov, hkrati pomagati zatiranim, čeprav niso njeni člani. Ni dovolj, da Cerkev le obvezuje in tolaži žrtve, ki jih je povozilo državno kolesje, tudi sama se mora vreči med prečke tega kolesa. Odpor in predaja Bonhoeffer je močno doživ-ljal razdrobljenost življenja. Človeško življenje je kot mozaik. Mogoče ga ne sestaviš. Nič za to. Če si Kristusu zvest, ga bo v večnosti Bog sestavil v polnem sijaju. Dobil boš potrditev za svoje prizadevanje. Kristjan je v dilemi Don Kihota in Sancho Panse. Don Kihot predstavlja odpor, ki se na vsak način bori – do brezumnosti. Sancho Pansa pa se pomiri s stvarnostjo. Kdaj naj se kristjan upre, kdaj pa naj sprejme vdajo? Meje med odporom in vdajo načelno ne moremo potegniti. Na obe možnosti moramo biti pri-pravljeni. Kristjan je torej razpet med poloma odpora in vdaje. To napetost zdrži le, ker veruje, da bo svoje dokončno uresničenje dosegel pri Bogu v večnosti. Zmage zla so le začasne – do drugega Kristusovega prihoda. Neumnost je hujša od zla Zanimivo je njegovo razmiš-ljanje, ki ga je napisal leta 1943 in naslovil »Neumnost je hujša od zla«. Pravi, da je neumnost najnevarnejši sovražnik dobrega, bolj kot zloba. Zloba že v sebi nosi kal samouničenja, ko v človeku pušča vsaj del neugodja. Proti neumnosti pa smo brez obrambe. Dejstva, ki nasprotujejo lastnim predsodkom tega neumneža, niso sprejeta kot verodostojna. V takšnih primerih je bedak celo kritičen. Pri tem je bedak v nasprotju z zlobnežem neprestano zadovoljen s seboj. Postane pa nevaren in gre v napad, če ga razdražimo. Neumnost ni intelektualna, ampak človeška pomanjkljivost. So ljudje, ki so intelektualno zelo razgibani, a so neumni. In nasprotno, intelektualno okorni, ki so vse prej kot neumni. Človek dobi vtis, da so v določenih okoliščinah ljudi naredili za neumne oziroma so se ti pustili poneumiti. Moč enega potrebuje neumnost drugih. Da človeka oropa njegove samostojnosti in da se bolj ali manj nezavedno odpove, da bi v določenih življenjskih okoliščinah razvil lastno držo. V pogovoru z bedakom čutimo, da ne govorimo z njim osebno, ampak s krilaticami in parolami, ki so ga obvladale. Kot brezvoljno orodje je bedak sposoben vsega zla, hkrati pa ga ni sposoben spoznati. Iz tega jasno sledi, da neumnosti ne moremo premagati s poučevanjem, ampak samo z dejansko osvoboditvijo. Notranja osvoboditev človeka za odgovorno življenje pred Bogom je edina resnična zmaga nad neumnostjo. Epilog Po koncu vojne je v Londonu škof Bell vodil božjo službo za pokojnega Bonhoefferja in med drugim rekel: »V plemeniti skupnosti mučencev iz različnih tradicij je Bonhoeffer utelešal oboje: upor vernega proti pohodu zla in prav tako politično in moralno vstajo človeške vesti proti krivici in krutosti. Njega in njegove prijatelje smemo uvrstiti med apostole in preroke …«

Dostop do članka (47174)

Neumnost, zlo in odgovornost

Neumnost, zlo in odgovornost

Čar nedokončanosti

Novi predsednik Nemške škofovske konference

Michelangelova Poslednja sodba zasijala

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.