Živa je po poklicu pravnica, skupaj z Mojco Giacomelli pa vodi programe Ženska na polno. O samskosti in kako jo živeti v veri je veliko govorila tudi v javnosti, saj se je zavedala, da je to izziv, s katerim se srečuje veliko vernih. Leta 2011 je bila tudi gostja oddaje Reflektor z naslovom "Bom večno samski?" (povezava na dnu članka). 

V septembru letos pa se je Živa poročila. V pogovoru za Družino odprto govori o samskosti, zaupanju v Boga, o tem, kako je spoznala moža in o njunem poročnem dnevu.

Zgodba o Božji zvestobi

Preden sva začeli pogovor, je želela izpostaviti nekaj pomembnega: »Za začetek bi rada rekla, da si želim, da ta zgodba doseže ljudi, ker po mojem mnenju to ni samo zgodba o samski ženski, ki je našla moža, ampak predvsem zgodba o tem, kako je Bog zvest. Včasih se naše prošnje ne uresničijo takoj in stiske ne razrešijo hitro, ker je Bogu pomembneje, da nas najprej vzgaja za svetost. Poroka, biti žena in mama so bila globoka hrepenenja, ki jih je Bog položil vame. Ker se je velika večina mojih prijateljev in vrstnikov poročila 15 ali celo 20 let pred mano, so se v meni skozi leta odpirala številna vprašanja: 'Ali me Bog ne sliši? Ali je Bog res dober? Ali ni lažje prositi za stvari, ki vem, da se bodo uresničile?' Skozi ta vprašanja se je moj odnos z Bogom prečiščeval in postajala sem bolj polna vere, zaupanja in trdnosti. To je veliko več, kot sama izpolnitev prošnje.

Ob tem sem se morala naučiti, da lahko v čakanju na izpolnitev prošnje živim ali pa životarim. Vedno znova sem se odločala, da bom živela. To je bil zame nekakšen duhovni trening – da se osredotočim na to, kar je, in ne na tisto, česar ni. Po letih preizkušenj sem spoznala, da je Bog zvest in da mu je bolj pomembno oblikovanje moje osebnosti, značaja in svetosti kot pa to, da mi uresniči trenutno prošnjo. To ne pomeni, da mi noče dati tega, po čemer hrepenim, ampak da ni moj 'bankomat' in ne deluje po mojih scenarijih. Bog mi je v teh letih ustvarjal kapaciteto za ljubezen, ki mi jo je želel podariti. Tudi za zelo lepe stvari moramo včasih najprej postati pripravljeni nanje.«

Je bilo ob vsem tem čakanju težko tudi zaradi pritiskov okolice?

Mislim, da se v družbi vrednost ženske še vedno pogosto meri s tem, ali je poročena in ali ima otroke, namesto s tem, kdo je v Božjih očeh. Ravno zaradi tega je ta bitka lahko včasih tako krvava. Iz svojega življenja vem, da če želiš hoditi po poti svetosti in biti poslušen Bogu, nujno pridejo ovinki, ko ne greš po družbeno sprejemljivi poti. Takrat se moraš odločiti: ali želim zaupati Bogu in slediti njegovemu načrtu, tudi če bodo pritiski takšni in drugačni in me bodo drugi zaradi tega označevali, ali želim bolj ugajati ljudem? To je boj na duhovni poti, ki se mu ne moreš izogniti. Eni ga bijemo tukaj, drugi v službi itd. Vsi si želimo biti drugim všeč in to je povsem človeško. Tudi mene je bolelo, kadar se drugi niso strinjali z mano ali so kritizirali moje odločitve. A vedno znova sem se morala vprašati: »Komu želim biti najprej zvesta in komu želim biti bolj všeč – ljudem ali Bogu? Ali želim ostati zvesta temu, kar sama prepoznavam, ali temu, kar pravijo drugi?« To je težko in tukaj ni enostavne poti.

Veselje na poročnem dnevu. FOTO: Osebni arhiv

Kaj bi svetovali mladim, ki se soočajo s takšnimi pritiski?

Menim, da je vsaka kriza ali stiska najprej priložnost. Vsaka bolečina ti nekaj sporoča – o tebi, o tem, kaj ti je pomembno, ali moraš nekaj spremeniti oz. postaviti kakšno mejo. Če ti je težko, če te nekaj boli, se vprašaj: »Kaj mi to govori o meni, zakaj se soočam s to situacijo, kaj mi Bog želi sporočiti? Ali ga moram prositi, da ozdravi neko rano v meni, da mi pomaga zrasti v ljubezni do sebe ali pa me želi naučiti, da živim veselje sredi tega, kjer sem?« Ni vedno odgovorov na prvo žogo. Vem pa, da nam je Bog dal Svetega Duha, ki je naš pomočnik in nas vodi skozi vsako takšno situacijo. In vem, da Bog nima modelov. Vsakega izmed nas vodi na njemu lasten način – v polnost, ozdravljenje in izpolnitev.

Če želiš hoditi po poti svetosti in biti poslušen Bogu, nujno pridejo ovinki, ko ne greš po družbeno sprejemljivi poti.

Popolnoma sem prepričana tudi, da hrepenenja niso nekaj, kar nam je Bog dal zato, da bi nas razočaral, ampak so Božji dar, ki nam govori o tem, kdo smo in kakšen je njegov načrt za vsakega izmed nas. Ta hrepenenja želi izpolniti, vendar na način, ki nas bo zares in v ljubezni izpolnil. Zato se ne izpolnijo vedno takrat, ko si želimo. Moj edini nasvet vsem je, naj si upajo biti v stiku sami s sabo in naj v svojo situacijo, tudi v svojo bolečino, povabijo Svetega Duha, da jim pokaže, zakaj jo Bog dopušča. Ne zato, da bi nas trpinčil. On je dal Jezusa za nas, kar pomeni, da nam hoče dati vse. Želi, da zrastemo, se postavimo zase, ozdravimo in spregledamo. Vodi nas v nekaj več. Zato želim vsem mladim, kjerkoli že so in s čimerkoli se soočajo, položiti na srce, naj vztrajajo – ampak ne sami, temveč z Bogom. Ker ima Bog za vsakega od nas pripravljeno nekaj najboljšega. Iskreno sem ugotovila, da sem s tem, ko sem res delala na sebi, vztrajala in gradila zdravo ljubezen do sebe, na koncu izbrala moža, ki je drugačen od tipa moškega, ki mi je bil prej všeč.

Ko ste bili še samski, ste bili pripravljeni sprejeti možnost, da se morda nikoli ne boste poročili?

Mislim, da je bil to ključen trenutek, ko sem začela v samskosti živeti na polno. Prej sem že stokrat rekla: »Zgodi se tvoja volja,« ampak tega v resnici nisem verjela oz. tega nisem bila sposobna zares prepustiti Bogu. Potem pa je prišel trenutek, ko sem v globini začutila, da nočem več tako naprej. Rekla sem si: »Jaz želim živeti. Nočem životariti v smislu, da ves čas samo čakam, čakam, čakam.« In če to pomeni, da bom samska, sem takrat v polnosti rekla: »Jezus, sprejmem, če je to tvoja volja. Če verjamem, da imaš zame pripravljen najboljši načrt, potem ti želim zaupati tudi na tem področju. Če verjamem, da me poznaš bolje, kot poznam sama sebe, ti želim prepustiti vse. Če želiš, da bom samska, mi prosim pomagaj, da to sprejmem in da tudi kot samska živim polno.

Kdaj in na kakšen način sta se z možem spoznala?

Spoznala sva se decembra 2025. V svojem življenju imam veliko primerov, ko je Bog posegel brez mojega vložka, vendar se mi zdi, da je tudi naša naloga, da naredimo korake. Tudi v Svetem pismu vidim, da je Bog na strani tistih, ki naredijo korak. Če je moje hrepenenje in želja, da spoznam moža, potem se mi zdi naravno, da se temu odprem in nekaj naredim, razen če bi prepoznala, da me Sveti Duh kliče v drugačno držo.

Spraševala sem se, zakaj ga ne bi mogla spoznati preprosto v supermarketu, če sem tako molila zanj.

Približno leto, preden sva se spoznala, sva z Mojco, s katero vodiva programe Ženska na polno, naključno gledali video posrednice pri spoznavanju partnerjev. Rekla mi je: »To bi bilo zate.« Jaz pa sem si mislila: »Ne, nočem. Če bi mi Bog želel dati moža, bi mi ga lahko dal na drugačen način. Če lahko Bog naredi karkoli, zakaj bi morala jaz iti v to?« Spraševala sem se, zakaj ga ne bi mogla spoznati preprosto v supermarketu, če sem tako molila zanj. Potem pa sem ugotovila, da se mi bolj splača biti poslušna Bogu kot pa vztrajati pri svojih scenarijih. Tako je ta misel je v meni počasi zorela in odločila sem se, da poskusim. Izkazalo se je, da je bila ta storitev zame odlična, saj je posrednica namesto mene opravila prve pogovore z moškimi, ki so bili glede na moj opis potencialno primerni. S tem mi je bilo veliko prihranjeno in počutila sem se razbremenjeno. Po nekaj mesecih različnih spoznavanj mi je predstavila mojega bodočega moža. Kasneje sva izvedela, da se na mojo predstavitev sploh ni prijavil. O storitvi je nekaj izvedel in se sam prijavil v njihovo bazo, posrednica pa je takoj prepoznala, da bi bil lahko primeren zame.

Po naravni poti se verjetno nikoli ne bi srečala, saj je delal v tuji vojski, v bazi v gorah v tujini. No, razen če bi ga Bog, tako kot Habakuka v zgodbi preroka Danijela, dobesedno pobral za nogo in pripeljal. Posrednica je nato organizirala najino prvo srečanje prek spleta. Takoj sem začutila mir, toplino in čistost in po prve pol ure sem Mojci, ki je bila takrat spet po naključju z mano, rekla, da bi mogoče to lahko bilo to. Nato sva se slišala vsak dan. Zgodba je bila zelo neklasična in moram reči, da mi je bilo vmes kar težko sprejeti, kako Bog deluje.

Kaj vas je pri njem pritegnilo?

Na začetku me je najbolj pritegnilo to, da je takoj prevzel iniciativo, bil konstanten in imel umirjeno moško moč, ob kateri sem se lahko sprostila in počutila kot ženska. Prej sem velikokrat doživela nejasne signale in nekonsistentnost, pri njem pa je bilo od začetka jasno, da je zainteresiran, kar mi je dalo občutek miru. Zelo hitro sem v sebi prepoznala, da je to to, in sicer na popolnoma drugačen način, kot sem si predstavljala. Ko sem bila prej zaljubljena, me je metalo – bile so fanfare, vzponi in padci, gor in dol. Tukaj pa so bili ljubezen, mir, veselje in polnost, ampak tista prava, globoka polnost. Po kakšnih dveh mesecih sem že prepoznala, da si tega odnosa želim. Iskreno sem prej mislila, da takšnega moškega sploh ni. Potem pa se je kar tako poklopilo. Bilo je zelo lepo, veliko veselja in polnosti, vendar brez drame in negotovosti.

Zelo hitro sem v sebi prepoznala, da je to to, in sicer na popolnoma drugačen način, kot sem si predstavljala.

Se je tudi vaš mož soočal s čakanjem in pritiski?

Ja, mogoče ni čutil toliko pritiska, ampak si je zelo želel poroke in družine. Tako kot jaz je vmes že večkrat obupal in se spraševal, ali je to sploh zanj oz. ali bi bilo bolje, da se preprosto sprijazni s tem, da bo ostal samski. Potem je spet upal, se kregal z Bogom in se mu zahvaljeval. Šel je zelo podobno pot kot jaz. Oba sva se zelo načakala drug na drugega in se vsak dan zahvaljujeva Bogu, da nama je dal drug drugega ter da sva zmogla počakati in dočakati ta trenutek.

Kako pomembno vam je bilo, da je vaš partner veren in da skupaj živita vero?

Zelo pomembno. Če sem iskrena, mi je bilo najbolj pomembno, da ima osebno vero. Srečala sem že marsikoga, ki je bil na papirju zelo veren, vendar mu je bilo težko iti k maši in tam odsedeti 45 minut ali ponavljati obrazce molitve. Mene je pri njem bolj kot to pritegnila njegova osebna vera, odnos z Bogom in trdnost v veri. To mi je bilo pri njem izredno pomembno.

Živa Štiglic: »Želela sem si, da naju poroči duhovnik, s katerim smo se povezali že v mojih srednješolskih letih in da bi bila poroka v cerkvi na Rečici.« FOTO: Osebni arhiv

Česa sta se drug od drugega naučila?

On mi je zgled globokega zaupanja in spoštovanja do Boga. Ob njem sem se naučila, da mi ni treba vedno takoj odreagirati in planiti na prvo žogo, ampak lahko ostanem mirna v Bogu. Po naravi sem namreč taka, da hitro preklopim na visoke obrate, on pa me uči, naj ne odreagiram takoj, ker se stvari vedno uredijo – in res se. On se je od mene naučil predvsem o karizmah Svetega Duha. Tega dela molitve prej ni poznal, meni pa je zelo blizu, zato se mu je na tem področju odprlo novo poglavje v odnosu z Bogom.

Ali je sledila zaroka ali sta se o poroki prej dogovorila? Kako je prišlo do tega velikega koraka?

Padla je zaroka – prstan, koleno, vse po 'regelcih'. O poroki sva se sicer pogovarjala že prej, tako da ni prišlo čisto iz nič. Že po dveh ali treh mesecih sva se začela pogovarjati o tem, kaj komu pomeni poroka in kdaj je kdo pripravljen. Zelo hitro sva odprla tudi druge resne teme in že vedela, da se želiva poročiti. Potem pa je sledila zaroka.

Kako sta izbrala datum poroke?

Datum je bil 5. september. Moj mož je francoski in hrvaški državljan, zato sva se najprej pogovarjala, kje bi se sploh poročila oz. v kateri državi. Sama sem imela idejo, da bi se poročila na Rečici ob Savinji, kjer se je rodil moj ati. Moja starša sta tam prenovila domačijo, kjer je veliko prostora in tudi zelo lep senik. Želela sva si majhne poroke, povabljenih je bilo približno 50 ljudi, kar je še vedno popolno. Mož je bil takoj za to. Razmišljala sva o poroki med junijem in septembrom, zato sva pogledala možnosti za letos in ugotovila, da je 5. september edini datum, ki nama ustreza. Želela sem si tudi, da naju poroči duhovnik, s katerim smo se povezali že v mojih srednješolskih letih in da bi bila poroka v cerkvi na Rečici. Mož je predlagal, da najprej preveriva, ali je vse to sploh izvedljivo. V dveh urah sva imela rezervirano cerkev in s tem je bilo odločeno. To je bilo junija, tako da se je vse skupaj res hitro sestavilo.

Po poročnem obredu v cerkvi. FOTO: Osebni arhiv

Kakšne so bile priprave na poroko, so bile stresne ali sproščene, česa ste se najbolj veselili?

Stara sem skoraj 40 let in res nisem želela obešati lampionov in zgibati serviet. Vedela sem, da bom imela organizatorko poroke. S tem nisem hotela obremenjevati svojih najbližjih, ampak sem želela, da so na poroki gostje in uživajo. Organizatorski del sem zato v celoti prepustila organizatorki, ki je bila vrhunska in je prevzela ne le večine dela, ampak tudi velik del mentalnega bremena. Ker se tudi v službi ukvarjam z dogodki na visokem nivoju, dobro vem, kaj pomeni imeti vse v glavi, vse koordinirati in skrbeti, da ničesar ne spregledaš. Tega za svojo poroko nisem želela, zato sem vse raje prepustila. Razen cerkvenega zakramenta in obleke sem bila glede vsega zelo sproščena. Če je bil kakšen odtenek drugačen ali je kaj izgledalo nekoliko drugače, kot sem si predstavljala, mi ni bilo pomembno. Želela sem se osredotočiti na bistvo – da skleneva zakrament zakona in to proslaviva z ljudmi, ki jih imava najraje. Vse drugo so bile podrobnosti. Zato je bila zame poroka zelo nestresen dogodek. Prav tukaj se je pokazala tudi Božja milost. Neverjetno je bilo, kako so se stvari sestavile. Ponudniki, ki sva si jih želela, so imeli čas ravno tisto soboto v septembru, čeprav so nama vsi govorili: »Pozna sta, prepozna sta, to ne bo šlo.« Pa je čisto vse šlo.

Želela sem se osredotočiti na bistvo – da skleneva zakrament zakona in to proslaviva z ljudmi, ki jih imava najraje.

Zanimivost, ki sva si jo želela, je bila tudi, da se poroka konča ob desetih zvečer, ker oba rada zgodaj hodiva spat. Na nekaterih dogodkih v zadnjih letih sem po deseti uri že komaj vztrajala, a sem pač morala ostati. Zato sva se strinjala, da si tega za svojo poroko ne želiva. Poroka se je tako zaključila ob 22. uri, kar je pisalo tudi na vabilih, in bilo je odlično.

Kako ste pa izbrali poročno obleko? Ste že od nekdaj vedeli, kakšno si želite?

Poleg cerkvenega zakramenta je bila to edina stvar, za katero sem se res zavzela. Že februarja, ko še niti najmanj nisem bila zaročena, sem pogledala več kot 300 poročnih oblek in naredila ožji izbor. Na koncu nisem izbrala nobene iz tega izbora. Nato sem si še enkrat pogledala, kaj mi je pravzaprav všeč, strokovnjakinja v poročnem salonu pa mi je, ko sva ugotovili, v katero smer bi šla, predstavila še druge obleke. S prijateljicami smo soglasno izbrale to obleko in še stokrat bi jo izbrala. Res je bila čudovita in v njej sem se počutila kot princesa.

Živa v poročni obleki. FOTO: Osebni arhiv

So ob pogledu na vašo poročno obleko pritekle kakšne solze?

So, ampak moram reči, da sva veliko bolj jokala pozneje. Bila sem prepričana, da bom na poroki zelo jokala in da bo jokal tudi moj mož, saj sva jokala že doma, ko sva vadila poročne zaobljube. A tisti trenutek je bil zame tako nadrealističen, da ga sploh ne znam opisati. Intenzivnost vseh občutij je bila tako velika, da dejansko nisem jokala. Moj mož je potočil kakšno solzo, oba pa sva jokala pozneje, ko sva gledala posnetke.

Je na poročni dan vse šlo po načrtih ali vas je kaj presenetilo?

Edina stvar, ki sem si jo celo sama mogoče zakrivila, je bil dež. Za poročni odlomek sem izbrala odlomek iz Joela, v katerem piše, da bo Bog dal obilnega dežja, kakor je prav. In res se je ulil ravno takrat, ko sem bila na poti v cerkev. Poročna obleka je bila ogromna, zato smo se odločili, da raje ne grem z avtom. Cerkev je bila namreč oddaljena le tri ali štiri minute hoje. A nekje na polovici poti se je ulil dež. Moja priča Mojca mi je požrtvovalno držala dežnik, vendar se je obleka vmes napila vode in postala res težka. Najprej sem bila malo žalostna, ker sem jo morala zaradi tega nekoliko prej sleči, kot sem si želela. A na koncu se je izkazalo za odlično, saj sem potem veliko bolj sproščeno plesala in uživala. Ničesar ne bi spremenila. Dež me je res presenetil, ampak ko sem v odlomku, ki sem ga sama izbrala, zaslišala besede o obilnem dežju blagoslova, sem se sredi obreda glasno zakrohotala.

Kaj se vam je v vsem tem dnevu najbolj vtisnilo v srce?

Najbolj to, da sva dejansko mož in žena. Kakor se to morda sliši smešno, šele zdaj počasi dojemava, da sva se res poročila. Druga stvar pa je bilo vzdušje ljubezni in veselja. Imela sva občutek, da so bili vsi, ki so bili tam, resnično veseli za naju in da so se veselili z nama. To mi je še danes ganljivo.

Kdaj ste se tega prvič zares zavedali?

Poročila sva se v soboto, zares pa me je to zadelo v sredo, ko sva se peljala na morje in bila na trajektu. Kar naenkrat sem v globini začutila, da sva mož in žena. Prej je bilo toliko vtisov, občutkov, impulzov in dogajanja, potem pa še utrujenost, zato je vse prihajalo v valovih. Mislim, da še danes v polnosti ne dojemava vsega.

Oglejte si oddajo Reflektor iz leta 2021 z Živo Štiglic in p. Petrom Pučnikom z naslovom "Bom večno samski?", ki jo je vodil Tomaž Rihter.