Prvo berilo: Bog bo rešil svoje ob koncu, Dan 12,1–3;
Ps 16;
drugo berilo: Kristus nas je očistil z eno daritvijo, Heb 10,11–14.18

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 13,24–32)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

Video razlaga za otroke

Kako se pripraviti na konec časov

Piše: Simon Potnik

Nedavno smo slišali: »Jaz sem Alfa in Omega.« Čeprav je kdo z lahkoto preslišal ta podpis Boga samega, je za vse svete stal na travnatem ali marmornatem predpražniku groba, ki je imel odtis Omega.

Na lakoto se lahko pripravimo, tudi na deževje, celo na poplave in vojno. Kako bi se na konec časov?

Bog nam daje možnost, da je to naša izbira. On kot Konec in Začetek. Toda srce vseeno vztrepeta že pri drobni kresnički na dlani. Kaj šele ob dvomu na konec. Kaj pa, če bi znanstveni teoriji začetka, ki ji strokovno rečemo veliki pok, dodali še poljudnoznanstveno teorijo začetka večnosti, ki bo res res veliki pok? Če imamo en veliki pok, pa imejmo še enega. Ob prvem iz nič nastane vse. Najprej nekako kaotično zavlada harmonija. Iz nesmisla se formira prasmisel in potem počasi smisel. No, zdaj imamo, kar imamo. Ampak preroki in evangeliji nam ne tajijo o prehajanju v drugi veliki pok. Nebeške sile se bodo majale, sonce bo otemnelo, luna bo ugasnila, zvezdni utrinki bodo zastrašujoči in katastrofalni. Se lahko na to pripravimo? Na lakoto se lahko, na deževje se lahko, celo na poplave in vojno se lahko. Kako bi se na konec časov?

Duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Jezus nas poziva k budnosti. Pa lepo po vrsti.

Priča smo fascinantnosti vesolja, njegovi razsežnosti in doživljamo moči in premoči narave.

Ob vsem tem nam vzdrhti srce, se vznemiri še tako močan um … toda če prihaja On, ki ga ljubi srce, potem srce zaigra. In on prihaja. V vsem tem neredu in kaotičnem koncu, bodo videli Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo.

Pričakovanje srečanja

V mesecu novembru več razmišljamo o minljivosti. Najsi načrtovanje, kako bomo letos okrasili domove in cerkve in mesta, še tako zaposluje naš um, tu je prisotna misel in molitev za naše drage rajne. Ob tem lahko postanemo potrti ali brezbrižni, lahko celo prestrašeni. Kaj pa je drugega naše izmikanje pogovorom o smrti ali poslavljanju in zaposlovanje našega uma in srca?

Nismo ustvarjeni za strah in bojazljivost.

Jezus nam naroča, naj ne iščemo datumov in znamenj konca, ampak naj živimo tako, kot da bi ga vsak dan pričakovali. Takšna pripravljenost ni prestrašeno čakanje, ampak predanost v zaupanju in veri. Povabljeni smo k temu, da naše življenje postane pričakovanje srečanja z Bogom ne v neki tesnobi, ampak v upanju, ki odpira naša srca. Prav to upanje nas vodi, da danes živimo polno, z veseljem, ne iščemo zemeljskih uspehov, ampak presegamo to minljivo stvarnost. Upanje je naše sidro v prihodnosti, ki ni obsojena na propad, ampak na veličastno preobrazbo v Kristusovi ljubezni.

Ko opazujemo temo tega sveta, naraščajočo negotovost in bolečino, si zapomnimo, da ima vse to epilog, ki ga ne pozna nihče drug kot Oče. Nismo ustvarjeni za strah in bojazljivost. Božji sinovi in hčere smo, otroci Večnega, in če je On z nami, česa bi se bali?!