Samostalnik »noč« (hebr. lajlâ; gr. nyks), ki zaznamuje stekanje dneva (1 Mz 1,5; Mt 4,2) in trajanje časovnih razdobij (1 Kr 19,8), najde svoj semantični par v »brezoblični temi« (1 Mz 1,2: hebr: ḥošek_; gr. skótos) in »smrtni senci« (Ps 23,4: hebr. ṣalmāwet_; gr. skía thanátu).

Noč lahko zaznamuje razpetost življenja (Rim 13,12), moralno temo (1 Tes 5,5) ali celo smrt (Jn 9,4). Noč človeka presega, vendar ravno v skrivnosti noči človek pride do spoznanja Boga (Jn 3,2), najde možnost za rešitev (Tob 2,9) in za prehod k oznanjevanju Božjih del (Apd 5,19).

Na drugi strani pa je Bog tisti, ki preustvarja brezobličnost v obličje dneva in noči, ko se razodeva kot ljubeči Stvarnik (1 Mz 1,14-15), ki vsemu gospoduje in je nad vsem (Ps 139,12). Bog zmore noč spreminjati v odrešenje (2 Mz 10,13). Ravno zato je človek povabljen, da namesto Bogu nasprotujoče teme (Jn 1,5) sprejme Boga kot luč življenja (Jn 8,12).

Novo življenje, obnovitev stvarstva ne obsega noči...