Nogometaš za Jezusa

Marcosa Tavaresa, srčnega gavča iz južne Brazilije, ki je od leta 2008 v Sloveniji, kot »nogometno legendo« ni treba posebej predstavljati. Toda ob opazovanju izrazov vere številnih nogometašev na letošnjem svetovnem prvenstvu se hitro obudi tudi spomin na njegovo majico »Jezus je pot«, pogosto dvignjene roke v molitvi in »Hvala, Jezus!« po zadetkih, s čimer je Tavares kot prvi vrhunski športnik v Sloveniji na ta način oznanjal Jezusa in nas vse spomnil, da je čas, da izgubljeno svobodo vere pridobimo nazaj. Prosili smo ga, naj nam zaupa več o tem svojem poslanstvu. Kako ste se srečali z Jezusom in kakšno spremembo je to prineslo v vaše življenje? V Braziliji sem odraščal v faveli Alvorada (velika in zelo revna barakarska četrt), ki jo poznate, ker ste živeli v Porto Alegru. Popolna revščina. Nisem imel niti svoje postelje. Oči je iz svoje postelje naredil pograd za mamo, jaz pa sem z bratoma spal na tleh. Mati nam je zjutraj spekla preproste piškote iz koruznega škroba in to je bil naš zajtrk, naše kosilo in naša večerja. Nismo poznali mesa, kruha, jogurtov … Težko je bilo. Včasih smo šli otroci krast malo čokolade ali kako lubenico, da bi utolažili lakoto. Kot otrok sem imel rad nogomet, toda vsi so mi govorili, da nikoli ne bom nogometaš, ker nisem imel niti superg, dresa, ničesar. Kljub temu so me pri 9 letih sprejeli v domačem Internacionalu. Pri 13 letih pa me je odkupil rivalski klub Gremio in denarno sem že lahko pomagal očetu, da je za družino našel boljšo hišo. Pri 14 letih me je nekdo povabil na srečanje združenja Kristusovih športnikov (Atletas de Cristo). Tam sem prvič slišal za Sveto pismo, ampak se za Jezusa še sploh nisem menil. V klubu sem postal dober prijatelj s slavnim Ronaldinhom Gaúchom, tudi domačinom. Bil je zabaven, rad je imel praznovanja in pogosto sva hodila žurirat. Bilo je vsega … Zaradi takega življenja sem pri 17 letih zapadel v depresijo, zaradi katere nisem več dosegal profesionalne ravni kluba Gremio, brazilskega prvoligaša. Skupaj z bodočo ženo in še enim igralcem sem odšel igrat v Malezijo. Tisti igralec in njegova žena sta bila edina najina prijatelja. On pa je bil zelo veren, in zdaj vem, da mi ga je Gospod poslal na pot: vsak dan naju je obiskoval in nama bral Sveto pismo. V tistem času še nisem živel krepostno, po vrednotah, tega med odraščanjem v favelah ne dobiš. Tudi najin zakon se je začel pogrezati v krizo. Toda ta prijatelj je vztrajal in v nekem trenutku sem doživel osebno srečanje z Jezusom. Kristus je spremenil moje življenje in začel sem se spreminjati. Se je spremenil tudi vaš način nogometne igre? Zelo se je spremenil. Na primer, pred tem sem pogosto preklinjal, bile so me same grde kletvice. Kregal sem se s trenerji, nadiral soigralce. Imel sem se za super športnika, za zvezdo, bahal sem se s prijateljem Ronaldinhom, pa da sem bil del brazilske reprezentance, soigralec Danija Alvesa, to me je napolnilo z napuhom. Ko sem se srečal z Jezusom Kristusom, me je on popolnoma osvobodil takšnega obnašanja: nehal sem preklinjati, vse trenerje, s katerimi sem se skregal, sem prosil odpuščanja, začel sem prijazno sprejemati vsakogar in z nikomer več se nisem prepiral. Na igrišče sem začel vstopati s ponižnostjo. To se je poznalo, ker do konca kariere nisem več prejel nobenega rdečega kartona, razen enkrat zaradi igranja z roko. Začel sem drugače razmišljati: v napetih trenutkih sem se spraševal, kako bi v tej situaciji ravnal Jezus? Bi mar kričal, kritiziral, kazal svoj ego …? Ne. Kot kristjan sem poskušal igrati, kakor bi Jezus, preprosto, fair-play, brez obtoževanja soigralcev, ko zgrešijo gol ali naredijo slabo potezo. Če kdo igra slabo, to še ne pomeni, da je slab človek, pač je imel slab dan. Rad sem pomagal vsem s svojimi izkušnjami in nasveti. Morda je prav zato Maribor tolikokrat zmagal, dvakrat prispel v Ligo prvakov in trikrat v Evropsko ligo. Kot kapetan sem vsem pomagal postati boljši igralci in boljši ljudje. Pri nas so mnogi govorili in še govorijo, da vera sodi v zasebno življenje, v cerkev, domače okolje. Vam pa se vidi, da vaša vera ni stvar zasebnosti … Vera je zame način življenja. Ker vera ni religija. Jezus Kristus ni religija. Jezus je pot, resnica in življenje. Je vsakdanja pot, vsa resnica vseh reči, on nam je prinesel polnost življenja, vsak dan nas hrani z življenjem. Zame je vera to, da se vsako jutro, ko se zbudim, vprašam: Želim danes hoditi za Jezusom ali ne? Želim! Vsak dan znova bi rad bil kakor Jezus. Vem, da to ni lahko, ampak tako jaz razumem vero. Sveto pismo uči, da je vera gotovost glede tistega, česar ne vidimo, v kar upamo. Če je svet v krizi, če je v njem veliko zmot in slabega, je to zato, ker manjka vere, naj se obrne k veri. Ljudje smo Božji otroci in Jezus je prinaša mir, ljubezen, veselje … To sem spoznal in zato sem vedno želel svojo vero izražati ne samo doma, ampak tudi v svetu. Tudi v svoji službi rad izražam svojo vero, kajti prav Bog, Jezus Kristus, je spremenil na bolje moje življenje in moj nogomet. Če je spremenil mojega, lahko spremeni življenje vseh ljudi. To želim sporočiti tudi drugim, dolžan sem to storiti. Če je bil Jezus Kristus tako dober do mene, želim tudi druge spoznati z njim, On lahko pomaga vsem. Kajti vsi imamo težave, notranje težave, težave v odnosih … Samo Jezus Kristus jih lahko popolnoma ozdravi. Meni je pomagal izboljšati odnos z ženo, v družini … na vseh področjih. Ko ste prišli v Slovenijo, ste najbrž takoj opazili, da je naš javni prostor zaradi svoje zgodovine zelo zaprt za javno izražanje vere. Ali ste to težavo opazili pri slovenskih športnikih? Vam je bilo zaradi tega težko? Sem opazil, seveda, in v začetku mi je bilo težko. Prav čudil sem se, kako to, da tukaj nikoli nikjer nihče ne izraža svoje vere. Videl sem mnoge kristjane v cerkvah, a imel sem vtis, kot da se zunaj cerkve skrivajo, da so kristjani, saj nikjer zunaj ni bilo slišati ne duha ne sluha o Bogu, kot da ga ni. V Braziliji so ljudje veliko bolj svobodni. Zato sem začel spoznavati, da je moje poslanstvo tukaj pokazati ljubezen Jezusa Kristusa vsem, tudi pri nogometu, tudi v javnosti. Nekega dne sem si nadel belo majico z napisom »Jezus je pot« in začel z njo hoditi po mestu, v nakupovalna središča, v McDonald … Ljudje so me že malce poznali in me začudeno gledali, kaj pa je zdaj to, kako si upa … V veleblagovnicah so se ustavljali, očitno nikoli niso videli nekoga, ki tako izraža svojo vero v Jezusa Kristusa. Postopoma so se ljudje tudi tukaj bolj sprostili, dojeli so, da ne gre za nekaj z drugega planeta. Obenem sem na tekmah zadeval vedno več golov. Po vsakem golu sem se zahvalil Jezusu ali pokazal majico pod dresom z napisom »Jezus je pot« in takrat so me vsi po tem spoznali. Kmalu so me na ulici začeli ustavljati: »Ej, Tavares, Jezus je pot!« Pred začetkom tekme, tudi ko sem postal kapetan, sem v garderobi na kolenih molil: »Bog, blagoslovi današnjo tekmo!« Soigralci so sprva govorili: »Tale Tavares je res malo čuden, zmešan …« Ker pa sem zadeval, so nehali, saj so bili z menoj zadovoljni. Mnogi so začeli razumeti, kaj počnem, in so postali bolj svobodni. Jaz pa sem na igrišču res čutil Božji blagoslov. Ste bili edini verni igralec pri NK Maribor? Bil je še eden, se spomnite Niltona, vezista s Zelenortskih otokov? On je tisti, ki me je predstavil direktorju Zahoviću in je zaslužen, da sem prišel v Maribor. Pogosto sva kaj skupaj zmolila in se pogovarjala o veri. Zdaj je že nekaj let pri Bogu ... Ste kdaj opazili, da se vaše pričevanje ni dotaknilo samo ožjih športnih krogov, ampak tudi širših, da so se tudi drugi slovenski kristjani ob vas opogumili? V srcu čutim, da sem bil kakor Božje orodje, da bi nekaterim odprl to obzorje, da začnejo pogumneje oznanjati Jezusa. Tudi od vernikov drugih cerkva sem slišal, da nisem pomagal samo športnikom, ampak širše, da zdaj tudi drugih ni več tako strah pokazati svoje vere, da ni sramotno v družbi govoriti, da je Jezus Kristus pot, resnica in življenje. To je moja poklicanost v Sloveniji: pomagati vsem vernim, da začnejo javno izražati vero. Na svetovnem prvenstvu izrazov vere ne opažamo samo pri nogometaših iz krščanskih držav, kot so Brazilci, Argentinci, Hrvati …, temveč tudi iz sekulariziranih zahodnih držav, ZDA, Belgije, Nemčije ... Ali se v nogometu dogaja kaj novega? Da, to je novost, letošnje svetovno prvenstvo je prvo, na katerem športniki tako svobodno izražajo svojo vero, kot še nikoli prej. Na prejšnjih prvenstvih si lahko videl enega, dva, zdaj pa vidimo cele ekipe, da na igrišču molijo skupaj, kot Ekvadorci, ali kako ekipe molijo skupaj z ekipo nasprotnikov, kot na tekmi Nemčija – Curação. Gospod se poslužuje športa, zlasti nogometa, ki je priljubljen po vsem svetu. A ni kreativen? Meni se zdi, da je sedaj tak Božji trenutek, Božji načrt, da bi čim več ljudi spoznalo, da je Jezus Kristus edina prava pot k Bogu. Malo se mi tudi zdi, kot da Gospod pospešuje čase, kot da se bliža drugi Kristusov prihod, kot da se Bogu malo »mudi«. Kaj bi sporočili mladim športnim navdušencem? Nauk, ki bi ga rad pustil otrokom, mladostnikom in mladim v Sloveniji, je tale: ni pomembno, od kod si, iz kako težkih razmer izhajaš, kakšna je bila tvoja preteklost … Če imaš vero, ti bo uspelo uresničiti svoje sanje! Jaz sem bil otrok ulice, otrok favele, govorili so mi, da mi nikoli ne bo uspelo. Toda vera v Jezusa me je ponesla do višin, o katerih si nisem upal niti sanjati, celo do tega, da me nekateri kličejo »nogometna legenda«. Hoja za Jezusom ti lahko da zelo veliko. Imate ženo in pet otrok. Kakšen je bil pomen vaše družine za vašo kariero? Če ne bi imel žene, ki je skrbela za vse potrebno v družini in gospodinjstvu, nikoli ne bi postal uspešen nogometaš. Družina je zame vse. V družini si polnim baterije, da bom imel moči soočiti se z zahtevami vsakega dne. Sebično življenje zgolj za kariero, denar in užitke … to ne prinaša sreče. Kako ste doživeli konec svoje nogometne kariere? Je bila to izguba ali nova poklicanost? Zame je bilo to nadaljevanje poslanstva v Sloveniji, kajti nogomet je moj način, kako naj izrazim svojo ljubezen do Kristusa. S koncem kariere nisem ničesar izgubil, le spremenil sem način. Veliko sem se pogovarjal z Bogom, kaj je moj naslednji korak. Spoznal sem, da nogomet ni moja identiteta, da jaz nisem nogomet, jaz sem Marcos Tavares, ki je nekoč igral nogomet. Moje življenje je Bog, družina in na tretjem mestu nogomet. Sicer sem tudi po koncu kariere delal kot pomočnik športnega direktorja. Letos pa začenjam kot nogometni trener, mogoče za mladince ali za kako ekipo iz druge lige, povezano z Mariborom, kmalu boste izvedeli. Svoje poslanstvo izvajate tudi kot pastor Evangelijske cerkve Jezus je pot. Kaj menite o sodelovanju z drugimi cerkvami v Sloveniji z namenom, da bi več ljudi spoznalo Gospoda? Da, tega si zelo želim, rad bi, da postanemo cerkve en sam glas v Sloveniji, ne pa mnogi tihi glasovi brez moči. Če se vsa Cerkev, vse Kristusovo telo, poveže, bo naš glas v družbi močnejši. Evo, midva že sodelujeva, gotovo bo iz tega kaj dobrega. Več vernih ko se poveže, več bo sadov. Moj duhovni voditelj mi je lepo rekel: nihče sam ne more narediti kaj velikega. Sami smo omejeni. Toda če se zedinimo, lahko dosežemo veliko. Za konec, kako bi povzeli svoje glavno duhovno sporočilo? Moje sporočilo je kratko: Jezus je pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Bogu Očetu drugače kot po Jezusu Kristusu. In še to: vsak dan se vprašajmo: Kaj bi v tej situaciji storil Jezus? IGOR VOJINOVIČ

Dostop do članka (47174)

Nogometaš za Jezusa

Nogometaš za Jezusa

Kako ste se srečali z Jezusom in kakšno spremembo je to prineslo v vaše življenje?

O podjetju

LJUBLJANA VIČ – Deni me kakor pečat v svoje srce

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.