Nerealno se mi zdi, da ti kdo lahko s koledarjem določi, kdaj moraš delati nove načrte in zaobljube. Mogoče s prvim januarjem zamenjaš planer, kar je zdaj strašno popularno. Približno trikrat se zatipkaš pri zapisu nove letnice. Nekaj spremenjenih obveznosti ti morda prinese služba. Potem pa – če se tega ne lotiš bolj zavzeto – je novih načrtov konec. Moje stopinje po čisto sveže zapisani letnici bodo ostale stare, če jih vsaj malo ne prevetrim.

Na čem je osnovan moj vstop v novo leto? Na božiču. Na preprostem, toda živem srečanju z drobcenim Jezuščkom. V njem spet zagledam majhno, nebogljeno sebe. Spomnim se, kako zelo sem odvisna od tistih, ki me imajo radi. Noben moj načrt ni samo moj. Uresničila ga bom lahko samo, če mi bo pomagal tudi moj Jožef (moj mož) pa vsi moji pastirci (sorodniki, prijatelji, sodelavci …) pa trije kralji (delodajalci, župniki, politiki …) pa angeli, s katerimi bdi nad mano moj Stvarnik. To so tudi prvi opazovalci mojih osebnih premikov.