Bela se namreč za srne prav nič ne meni, kar je posledica naše vzgoje. Običajno vidim samo samico, največkrat samo del nje, takole, kot jo prikazuje fotografija, pa se mi ob mladiču, ki se ga žal ne vidi, prikaže le redkokdaj. Srna, še bolje pa njen mladič, se znata edinstveno prikriti, kar ju varuje pred plenilci. Razumljivo je, da skrivanje v travi za mladiča ni uspešno, kadar je košnja. Kosilnice žal še vedno terjajo veliko žrtev med »bambiji«, kot ljubkovalno imenujemo mladiče srn in jelenov, kajti prva košnja poteka ravno v obdobju, ko so mladiči srn najbolj nebogljeni in odvisni od kritja visoke trave.

V drugem delu pripovedi pa bom omenjeno srno in srnjaka, ki občasno glasno bevska prav pod oknom spalnice, predstavil nekoliko drugače. Da je jedilnik srn zares pester, sem v preteklosti že pisal. V računalniku hranim imenitne fotografije srnjaka, ki se baše z jabolki, ki jih pobira v travi v našem sadovnjaku. Prav nič mu ne zamerimo, jaz se celo veselim enostavnega fotografiranja,...