Najgloblje pa se me je dotaknil naslednji odlomek, v katerem je meniški pripravnik Aljoša, Karamazov najmlajši, po smrti svojega dragega starca Zosima šel skozi kratko, a bolečo krizo vere, ki se je končala z doživetjem pod zvezdnatim nebom. Med jokom in poljubljanjem zemlje se je Aljoša spominjal nekaterih misli iz naukov pokojnega očeta Zosima, ki so v besedilu v narekovajih: »Aljoša je stal, gledal in se na lepem kot pokošen vrgel na zemljo. Ni vedel, zakaj jo objema, ni mu bilo jasno, zakaj si tako nezadržno želi, da bi jo poljubljal, da bi jo vso pokril s poljubi, vendar jo je poljubljal, med jokom in hlipanjem, oblival jo je s solzami in si zamaknjeno prisegal, da jo bo ljubil, ljubil na vekov veke. /.../ Zdelo se mu je, kot da so se mu niti vseh teh neštetih božjih svetov mahoma strnile v duši, ki je vsa trepetala, »dotikajoč se drugih svetov«. Želel si je, da bi vsem in za vse odpustil in da bi jih prosil odpuščanja, o! ne zase, ampak za vse in za vsakogar; za »mene pa bodo prosili drugi« – mu je spet zazvenelo v duši. Toda z vsakim trenutkom je bolj jasno in močneje čutil, kako se mu v dušo spušča nekaj trdnega in neomajnega, tako kot ta nebesni svod. Zdelo se je, kot da se njegovega uma polašča neka ideja – zdaj že za vse življenje in na vekov veke. Na tla je padel kot slaboten mladenič, vstal pa je kot bojevnik, utrjen za vse življenje – v tem istem trenutku svojega zanosa se je nenadoma tega zavedel in to začutil. In nikoli, nikoli v svojem življenju Aljoša ni mogel pozabiti tega trenutka. »Ob tisti uri je nekdo obiskal mojo dušo,« je pozneje govoril, trdno prepričan o resničnosti svojih besed.«

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821 - 1881). FOTO: Wikipedija

Velike teme ruskega pisatelja

Ne vem, zakaj me je nagovoril prav ta odlomek. Morda zato, ker sem takrat tudi sam vstopal v samostansko življenje. Ali pa ker sem že vsaj malo razumel, kaj se zgodi, ko »nekdo obišče tvojo dušo«. Aljoševo izkustvo me je namreč spomnilo na nekaj milostnih božjih obiskov iz otroštva in mladosti, ki so bili shranjeni v mojem srcu kot najdragocenejši zaklad. Zdi se mi, da so v tem doživetju mladega novinca navzoče nekatere velike teme ruskega pisatelja, kot so dar skesanosti in solza, stik z drugimi božjimi svetovi, naša krivda (odgovornost) za vse in pred vsemi, nepričakovani obiski duše, ki utrdijo človeka za vse življenje. Tudi zanos, s katerim je mladenič jokal in poljubljal zemljo, je pogosto navzoč v pisanju Dostojevskega, zanos, ki je kot navdihnjenje, kot razodetje od zgoraj.

Ljubezen do Svetega pisma

Zakaj sem vzljubil Dostojevskega, velikega »prijatelja« jezuitov? Prebudil mi je ljubezen do Svetega pisma, posebej z besedami iz naukov starca Zosima: »Ljubi Bog, kakšna knjiga je to in kakšen poduk! Kakšna knjiga je Sveto pismo, kakšen čudež in kakšna moč sta z njo dana človeku! To je prava slika sveta in človeka in človeških značajev, in vse je imenovano in pokazano za vse večne čase. In koliko skrivnosti je tukaj razrešenih in razodetih! … To govorim samo zaradi navdušenja. Oprostite mi moje solze, kajti to knjigo ljubim!«

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla. Rodil se je oktobra 1821 v Moskvi, umrl je februarja 1881 v Sankt Peterburgu. Napisal je devet romanov, med njimi so najbolj znani Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi, številne novele, črtice in obsežen korpus neleposlovnih besedil. V literarnem opusu opisuje politične, socialne in duhovne razmere v času Ruskega imperija. Knjige so prevedene v več kot 170 jezikov.

Svetopisemski odlomki, ki jih najdemo v njegovih delih, so tudi ključ, ki odpira vrata k globljemu razumevanju romanov Dostojevskega. Vzemimo primer Zločina in kazni, v katerem sta se »morilec in vlačuga čudno zbližala ob branju večne knjige«. Ubijalec Raskolnikov je namreč prosil nesrečno Sonjo, naj mu prebere evangeljski odlomek o obuditvi Lazarja. Po umoru dveh žensk je bil v sebi razklani mladenič podoben Lazarju v grobu. In grešnica Sonja, ki ji greh po Božji milosti ni umazal srca, je prestrašeno, a odločno, brala svete besede, z vero in upanjem, da bo Jezusov klic »pridi ven!« iz smrti obudil tudi vase zaprtega poslušalca, kar se je res zgodilo na koncu romana.

Vprašanja o Bogu, niču, smislu življenja

Rdeča nit romanov so večna, »prekleta« vprašanja o Bogu, niču, smislu življenja, o trpljenju in smrti, o vstajenju. Kdo lahko odgovori na ta vprašanja? V Idiotu se bolni mladenič Ipolit – samo nekaj tednov življenja mu je še ostalo – sprašuje o smislu bolezni, trpljenja in zgodnje smrti. Njegova vprašanja so zaprta v veliki ovojnici, zapečateni z velikim rdečim pečatom, s katero hodi okrog prijateljev in jih obupano sprašuje, kdo mu lahko odgovori. Podoben je avtorju knjige Razodetja, ki je »silno jokal, ker se ni našel nihče, ki bi bil vreden, da odpre knjigo (zapečateno s sedmimi pečati) in pogleda vanjo« (Raz 5,4). Nihče ni znal odgovoriti umirajočemu mladeniču, ker je samo žrtvovano Jagnje tisto, ki more odpečatiti knjigo in jo odpreti. Samo Seme, ki je padlo v zemljo in umrlo, ima odgovor na velika življenjska vprašanja.

Zakaj sem vzljubil Dostojevskega, velikega »prijatelja« jezuitov? Prebudil mi je ljubezen do Svetega pisma, posebej z besedami iz naukov starca Zosima: »Ljubi Bog, kakšna knjiga je to in kakšen poduk! Kakšna knjiga je Sveto pismo, kakšen čudež in kakšna moč sta z njo dana človeku!«

O skrivnostni lepoti

»Bog nam je zastavil same uganke,« se pritožuje sladostrastni Mitja Karamazov, ko v (rahlo vinjenem) zanosu govori o lepoti: »V lepoti se stikajo bregovi in vsa protislovja živijo skupaj ... Lepota! Pri tem pa ne morem prenesti, da včasih kak človek, celo tak z najplemenitejšim srcem in vzvišenim umom, začne z idealom Madone, konča pa s sodomskim idealom. Še grozljivejše je, če kdo, ki že ima v duši sodomski ideal, ne zanikuje tudi Madoninega ter mu od njega srce gori in mu resnično gori, tako kot v nedolžnih mladih letih. Ja, človek je širok, celo preširok, jaz bi ga zožil. Vrag naj ve, kako je z vsem tem! To, kar se razumu zdi sramotno, je za srce ena sama lepota. Je lepota v Sodomi? Verjemi mi, da se za veliko večino ljudi skriva prav v Sodomi – si poznal to skrivnost ali ne? Grozljivo je to, da je lepota ne samo strašna, ampak tudi skrivnostna. Tukaj se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca.« 

Človek z bojiščem v srcu

O tem »širokem« človeku piše Dostojevski. O človeku z bojiščem v srcu, polnem protislovja in nihanja med dobrim in zlim. O padlem človeku, ki se kot »stari burkež« oče Karamazov »zelo sramuje samega sebe« in zato laže predvsem samemu sebi. »Kdor laže samemu sebi in posluša svojo laž, naposled ne razloči več nobene resnice v sebi ne okrog sebe, se pravi, da ne spoštuje več ne sebe ne drugih. In ker nikogar ne spoštuje, preneha ljubiti, da pa bi se brez ljubezni nekako zamotil in razvedril, se vdaja strastem in grobim nasladam ter v svojih pregrehah že čisto poživini – in vse to zato, ker ves čas laže ljudem in samemu sebi,« je govoril menih Zosima. In o vstalem človeku, ki se je kot Stepan Trofimovič v Besih, končno osvobojen vseh svojih demonov, na koncu romana odpravil v Spasov. »Zdi se mi, da gre ves svet v Spasov,« je vzkliknil v nekem radostnem zanosu. Ves svet gre v Spasov, k Odrešeniku. Velikonočne solze radosti je doživel tudi umirajoči mladenič Markel, brat starca Zosima, ko je poln tolažbe izgovoril tiste znane, a tudi skrivnostne besede, da je namreč »vsak človek pred vsemi in za vse kriv«. Ni vedel, kako bi to razložil, vendar je čutil, čutil do bolečine, da je tako.

Prispevek je bil sprva objavljen v tedniku Družina (41/2021).

In zadnja beseda velikega pisatelja je tudi vstajenjska: »Karamazov!« je vzkliknil Kolja. »Ali religija res uči, da bomo vsi vstali od mrtvih, oživeli in spet videli drug drugega, pa tudi vse druge, tudi Iljušečko?« »Gotovo bomo vstali, gotovo se bomo videli in veselo drug drugemu povedali vse, kar je bilo,« je na pol v smehu, na pol v navdušenju odgovoril Aljoša. »Oh, kako bo to dobro!« se je iztrgalo Kolji.