Kar precej namigov in dogodkov zadnjega časa me vabi k razmisleku o umetnosti, njenem pomenu in predvsem k ugibanju o tem, kaj je njeno bistvo. Med temi vabili je tudi stota obletnica rojstva grafika in slikarja Vladimirja Makuca, ki jo bomo obeležili 8. maja letos. Vladimir Makuc se je v zgodovino slovenskega slikarstva zapisal kot »interpret kraške in širše mediteranske krajine« (M. Colner). Širši javnosti je najbrž znan po upodobitvah ptic v solinah, po preciznih grafikah in po na prvi pogled okorni risbi. Čeprav je bil priča svetovni vojni in bil še zelo mlad mobiliziran v italijansko vojsko, celo na njegovih zgodnejših platnih skorajda ne najdemo vojne motivike. Zdi se, da je vseskozi ostajal dokaj nedovzeten za sočasne slikarske trende in da svojega ustvarjanja ni podredil narodotvornemu vzpostavljanju povojne kulturne identitete. Ostal je umaknjen in zvest motivom arhaične istrske pokrajine in poetičnemu upodabljanju živali, zlasti ptic; kot da bi vseskozi lovil brezčasnost, nek...