Neizmerno veliko je zagotovilo Kristusa Kralja za vsakega izmed nas. Vendar deleža v odrešenju, odpuščanja za možnost svetih v svetlobi, kot pravi sv. Pavel, ni mogoče doseči samo z matematiko števila izmoljenih očenašev. Enako velja tudi za vsa koristna dela, ki smo jih postorili v župniji in v raznih skupinah. Tudi ni dovolj, da delamo vse prav. Vse to pa je dobro in z gotovostjo lahkopripomore, da med nami in Jezusom, Kraljem ljubezni, nastane živ odnos. Odnos med človeško in Božjo osebo, tako da postanemo njegova kost in meso tukaj na zemlji.

To nas vodi v globoko ljubezen do Jezusa in do bližnjih. Tako lahko naredimo pristen odnos tudi s tistimi, ki pridejo k nam po pomoč in prosijo hrane za telo, dušo in duha. S seboj velikokrat nosijo neizgovorjeno prošnjo po sprejetosti, ljubezni in upanju.

Ob nedolžnem in krvavečem Božjem Jagnjetu je začutil težo svojih preteklih dejanj in se v srcu pokesal grehov.

Prav k temu nas nagovarja letošnji Teden Karitas, ki se začenja z nedeljo Kristusa Kralja. Vsi smo na poti upanja, to upanje, ki nam ga daje Jezus, lahko delimo z drugimi, še posebej z osamljenimi in potrebnimi pomoči. In ta teden je prava priložnost, da to zavestno storimo z dobrim delom.

Vsi si želimo pogledati v prihodnost, kjer bo prostor, smisel in svetloba za nas. To si je srčno želel tudi eden od razbojnikov, križan ob Jezusu. Ob nedolžnem in krvavečem Božjem Jagnjetu je začutil težo svojih preteklih dejanj in se v srcu pokesal grehov. 

Vendar se brez osebne vere lahko samo razburjamo, jezimo nad življenjem in smo pravičniški.

Z Jezusom, Odrešenikom, je ob izteku svojega, po človeško rečeno, zavoženega življenja z veliko vero in upanjem vzpostavil živ odnos in prejel obljubo nebes. Za Jezusa nismo nikdar zavoženi, naše življenje ni nikdar izgubljeno, do zadnjega diha in še po smrti v očiščevanju grehov, kjer nam lahko pripomore molitev živih. Vendar se brez osebne vere lahko samo razburjamo, jezimo nad življenjem in smo pravičniški. Lahko smo izjemno delavni, spoštujemo vseh deset zapovedi, zakone in vsa človeška pravila. Pa vendar brez ljubezni, brez spoznanja, da samo Bog odrešuje ter odpušča nam in tudi vsem, ki so na stranpoteh, ne moremo doseči svetlobe v nebesih. V ljubezni pa ne merimo človeka po preteklosti, ampak z njim delimo upanje prihodnosti. Zato, tako kot pravi psalm, v Gospodovo hišo pojdemo veseli, že danes in z zagotovilom, da bomo z njim v raju vso večnost.

Pa vendar brez ljubezni ... ne moremo doseči svetlobe v nebesih.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 11/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.