Izgubo otroka kot starš povezuješ mogoče z boleznijo, naravno nesrečo, nikoli pa ne pomisliš, da bi tvoj otrok storil samomor. Moj sin, star še ne 18 let, dijak tretjega letnika gimnazije, ga je storil leta 2021. Še danes ne vem, kaj je bil sprožilec. Bil je nežen, pozoren fant, ni pil, ni kadil, ni bil odvisnik od drog. Opazila sem, da je bil v določeni stiski, začel je popuščati v šoli, toda njegova ravnanja so se zdela običajna v kontekstu težav pubertetnika, tolažila sem ga, da je čas koronavirusa in da bo imel možnost popraviti ocene.

Ko se je zgodilo najhujše, sem občutila dno pekla. Sesulo se mi je upanje, da je dobro na svetu. Porušila se je družinska stabilnost, na preizkušnji je bilo sobivanje v ožji in širši družini, med sosedskimi in prijateljskimi odnosi, saj samomor v naši družbi še vedno predstavlja stigmo. Bolečina je včasih neopisljiva. Ne privoščim je nikomur.

Po tragičnem dogodku si v takem šoku, da ne veš, kaj storiti. Sedaj, ko gledam nazaj, mislim, da je bilo dobr...