Poročil o tem, kaj se je tistega nedeljskega dopoldneva dogajalo na železniški postaji v Bršljinu, je več in osvetljujejo napad na škofa Vovka iz različnih zornih kotov.

Največjo težo ima seveda opis samega škofa Vovka in je bil objavljen v izjemno odmevni knjigi V spomin in opomin, ki je leta 2003 izšla pri založbi Družina.

Škof Vovk po zažigu. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Posebno, recimo ji »uradno« težo ima prijava zoper neznane storilce storjenih kaznivih dejanj zoper svobodo in pravice državljanov, zoper čast in dobro ime ter zoper javni red in mir, ki jo je ljubljanski škofijski ordinariat 24. januarja 1952 poslal javnemu tožilcu Federativne ljudske republike Jugoslavije v Beogradu in Javnemu tožilstvu Ljudske republike Slovenije v Ljubljani; nastala je na podlagi izpovedi obeh Vovkovih spremljevalcev na poti v Novo mesto, stolnega dekana dr. Franca Kimovca in župnijskega upravitelja iz Mengša Franca Čampa.

Izjemno pričevanjsko težo pa imajo besede dveh mladeničev, ki sta se takrat zaradi spleta okoliščin znašla na prizorišču brutalnega napada in sramotenja škofa Vovka: to sta bila takratni bogoslovec, pozneje dolgoletni župnik na Rakitni Peter Šetina (1928–2019) in France Dular, tedaj ministrant v novomeški kapiteljski cerkvi, danes kanonik novomeškega stolnega kapitlja.

Obe pričevanji smo v Družini objavili leta 1999 ob začetku Vovkovega beatifikacijskega postopka, ki ga je na pobudo duhovniškega sveta ljubljanskega nadškofije 13. maja tega leta sprožil tedanji nadškof dr. Franc Rode. Danes ju poobjavljamo v spomin na svetniškega škofa, pa tudi v spomin na prav tako svetniški lik gospoda Šetine, ki se je vedno v zagatnih položajih, v katerih se je znašel kot duhovnik, s priprošnjo obračal prav na škofa Vovka – in doživel, kot nam je globoko presunjen zatrdil v pogovoru pred skoraj 23 leti, čudež na njegovo priprošnjo.

Vstopimo torej v presunljivi 20. januar 1952, ko škof Anton Vovk prispe v Novo mesto, da bi se od tam odpeljal v Stopiče blagoslovit obnovljene orgle, skozi Dularjevo in Šetinovo pričevanje.

France Dular kot zlatomašnik. FOTO: obcestvo.si

France Dular: »Stala sva kot vkopana«

France Dular je v letih 1950–1955 stanoval na novomeškem kapitlju ter kot ministrant in mežnar pomagal župnijskemu upravitelju Alojziju Štruklju (ki so mu sicer rekli kar prošt). Tudi zaradi tega je bil med drugim vržen z novomeške gimnazije. Šolanje je lahko nadaljeval po priporočilu škofa Vovka, ki je dosegel, da je bil Dular kot prvi iz ljubljanske škofije sprejet v semenišče v Pazinu (Hrvaška). Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1964.

Prošt je takoj rekel: »Nekaj bo narobe!«

Kako ste se znašli na novomeški železniški postaji prav v času, ko je tja prišel škof Vovk?

Tisto nedeljo je bilo znano, da prihaja škof Vovk v Stopiče blagoslovit obnovljene orgle, in prošt je bil povabljen, da se te slovesnosti udeleži. Dogovorjeno je bilo, da bo na železniški postaji prisedel k škofu Vovku in se z vozom odpeljal v Stopiče. Moja naloga je bila, da prošta spremljam do postaje in tam izročim njegov kovček. Ko bi se oni odpeljali, naj bi šel jaz peš nazaj na kapitelj – čeprav sem malo mislil, ali se bom lahko kako »obesil« na voz in šel zraven. Ko sva šla tako nad tunelom, kjer gre vlak pod cesto, naju je dohitela skupina šestih do osmih ljudi. Ko so naju prehiteli za nekaj korakov, so se ozirali v naju, kazali zijala, se norčevali in posmehovali. Med temi sem jih nekaj poznal, eden je bil celo moj sovaščan. Prošt je takoj rekel: »Nekaj bo narobe!« Ko sva počasi prišla na postajo – oni so potem za nama malo zaostali, pa naju spet prehiteli – je bilo še nekaj časa do prihoda vlaka. Prošt je imel navado, da je bil vedno več kot točen, da je prišel precej pred dogovorjenim časom, in tako je bilo tudi tokrat. Na postaji ni bilo na videz nič izrazito posebnega. Tam sva stala in ko sem videl, da sta prišla voznika z zapravljivčkoma in se postavila nasproti vhoda na železniško postajo, sem takoj šel tja.

To sta bila zapravljivčka, ki so ju poslali iz Stopič?

Da, to sta bila kmeta, ki ju je poslal tedanji stopiški župnik Vinko Toš. Šel sem torej takoj tja. Kovček sem odložil na voz, takoj za menoj pa je že prišla skupina, ki se nama je prej posmehovala, in začela voznika »obdelovati«, da se morata takoj pobrati od tam. »Mi smo prišli po škofa, moramo ga odpeljati, tako imamo naročeno,« sta odgovarjala. Oni pa so samo kričali nad njima, naj izgineta, sicer jima bodo razbili vozova in ju vrgli v jarek.

Ali je bil prošt Štrukelj poleg?

Ne, ostal je na postaji in na peronu čakal škofa. Možakarja sta se nekaj časa še upirala, potem pa sta jim očitno verjela, da škofa ne bo, in sta odpeljala. Za njima sem lahko potekel le še nekaj korakov, da sem z voza vzel kovček, potem sem šel povedat proštu, kaj se je zgodilo. Rekel mi je, naj grem za njima in jima naročim, naj počakata nekoliko višje, toda že sta pognala v dir. Prošt je bil ves nestrpen.

Ali sta slutila, da se nekaj pripravlja?

Seveda. Prošt je rekel, da bo nekaj narobe, že ko sva šla proti postaji, zdaj pa še toliko bolj. Tako sva čakala na peronu čisto pri izhodu. Pripeljal je vlak. Na postaji je bilo veliko ljudi, saj se je takrat glavnina vozila z vlakom. Peron je bil tako rekoč zasut z ljudmi. Ko je škof stopil dol – bil je seveda zelo viden – in prišel do nadstreška na peronu, ga je obstopila skupina ljudi. Naredili so krog okoli njega in zavpili: »Nazaj! Nazaj!« Škof se je zaustavil, vprašal, kaj hočejo. Oni pa samo: »Nazaj, nikamor ne greš!« In se je obrnil in šel brez besed nazaj na vlak. Množica pa je samo zijala.

Ti, ki so ga obstopili – to je bila torej neka manjšina?

Teh je bilo morda osem ali deset. Morda so bili v množici pomešani še drugi z istimi nameni. Baje so bili že tudi na vlaku, da so škofa spremljali iz Ljubljane in ga v tunelu polili s petrolejem ali z nečim podobnim. Ti so bili vsekakor manjšina, drugi pa so bili navadni potniki, tam so stali in gledali. Ko je šel škof nazaj na vlak po stopnicah, ga je nekdo s palico udaril po hrbtu. Še zdaj vidim, kako se je škof samo obrnil, pogledal in niti besede ni rekel.

Stala sva kot vkopana. Nihče od ljudi, tudi prošt ne, ni rekel besede.

Kako sta vidva ravnala v tem položaju?

Stala sva kot vkopana. Nihče od ljudi, tudi prošt ne, ni rekel besede. Vse se je dogajalo tako rekoč v popolnem miru, slišati je bilo le kričanje tistih, ki so obstopili škofa: »Nazaj, nikamor ne greš, nazaj!« Medtem sem prošta prepričal, naj gre v čakalnico. Bila je čisto prazna, nikogar ni bilo notri. Ker smo se otroci veliko preplazili po postaji, sem te prostore dobro poznal. Iz čakalnice je bil prehod v skladišče, iz njega pa se je dalo priti na drugi konec poslopja, kjer je bil izhod.

Zakaj ste to storili?

Pravzaprav ne vem, zakaj. Prigovarjal sem mu, naj gre noter. Potem je skozi okno opazoval, kaj se dogaja. Najprej sem šel tudi jaz v čakalnico.V tistem, ko so škofa spravili nazaj na vagon, sva si mislila, da se bo morda odpeljal naprej in izstopil na naslednji postaji, Kandiji, na drugem koncu Novega mesta. Potem sem se pomešal z ljudmi na peronu. Tedaj pa so začeli vpiti: »Kje je Štrukelj?« Takoj sem šel v čakalnico povedat: »Zdaj pa vas iščejo!« Prošta sem odpeljal skozi stranska vrata ven in naprej po stezi, ki sem jo poznal kot šolar, na staro cesto čez Marof; tako sva prišla nazaj na kapitelj.

Ali ste kdaj pomislili na to, kaj bi se zgodilo, če bi ostali na postaji, če bi vaju napadalci dobili v roke? Očitno so imeli ta namen? 

Meni se verjetno ne bi kaj posebnega zgodilo, saj sem imel takrat le dobrih trinajst let. Prošta pa so imeli zelo na piki, ker je bil za njihove pojme »lisjak«. Znal se je tako izvijati, da ni bil nikoli zaprt. Bil je dober jurist in se je vedno skliceval na zakone. Ko sva prišla domov, je šel v svoje stanovanje, sam pa sem šel v cerkev, ker naj bi bila takrat, ob devetih, maša. V zakristiji je bil vikar Marko Mihelič in med drugimi tudi bogoslovec Peter Šetina. Povedal sem, kaj se je zgodilo. »Po mednarodnem pravu škofu ne smejo ničesar narediti ...« je razlagal Mihelič v zakristiji. Meni je bilo to govorjenje o mednarodnem pravu čisto tuje. Peter Šetina pa je šel potem na postajo, če bi lahko kaj pomagal. Tam so ga prepoznali in pretepli.

Škof je ravnal popolnoma mirno in dostojanstveno.

Ali ste imeli tisti čas, ko ste bili na postaji, občutek, da škof Vovk ljudi izziva? Pozneje namreč, v sodbi možakarju, ki naj bi ga zažgal, je sodišče uporabilo prav ta izraz, da je škof izzval ljudi?

Škof je ravnal popolnoma mirno in dostojanstveno. Nobene besede ni rekel, ko so ga napadli. Bil sem v neposredni bližini dveh treh metrov, ko je bilo vse na videz normalno, potem pa so ga nenadoma obstopili tisti ljudje in začeli kričati nad njim.

Ko ste se pozneje pogovarjali o tem dogodku – kako so ga ljudje v župniji komentirali?

Spomnim se solza raznih žena, vzdihovanja in tarnanja. Nad vsem je bila nekakšna mora, boleče občutje zaradi tega dogodka. Ljudje pa so se zgražali zlasti potem, ko se je govorilo o razlogih za škofov zažig. Menda je pisalo v časopisu ali pa je radio povedal, da so to storili, ker je neka ženska v škofu Vovku prepoznala morilca svojega moža. Tista ženska je bila navedena z imenom, vsi, ki so jo poznali, pa so vedeli, da nikoli ni imela moža. Skušali so širiti govorice, vendar jim tega ni nihče verjel.

Med vernimi Novomeščani je takoj veljal za mučenca.

Ali ste imeli vtis, da je po tem dogodku ugled škofa Vovka med ljudmi padel?

Nasprotno, med vernimi Novomeščani je takoj veljal za mučenca. Ker sem bil blizu ljudi, bodisi v župnišču ali doma, in sem slišal veliko pogovorov, lahko rečem, da je bil to dogodek, ki je škofu samo dvignil ugled.

Že samo, ko sem se srečeval z njim, sem ob njegovem liku tako jasno, premočrtno videl svoj poklic.

Kako danes gledate na škofa Vovka, tudi v luči postopka za beatifikacijo?

Ko razmišljam o njegovi osebnosti, kot sem jo doživljal zlasti v letih, ko sem hodil v Pazin v semenišče in sem se z njim redno srečeval, imam pred očmi predvsem njegovo očetovsko dobroto. Tak je bil že prvi psihološki učinek – bil je velikan, pa še škof, to podobo pa sta krasili preprostost in dobrota. Kako se je z menoj, čeprav sem bil v bistvu še otrok, pogovarjal! Kaj vse ga je zanimalo, kako je bil zaupljiv! Potem sem ga od blizu doživljal še kot bogoslovec. Saj je res, da je vsak človek nekaj posebnega, enkratnega, toda težko si predstavljam koga, ki bi lahko z večjo mero dobrote skrbel za duhovnike in bogoslovce. Ne morem si predstavljati, da bi mogel biti bolj očetovski. Če ne bi bilo nič drugega v ozadju mojega poklica – pa je seveda bila molitev staršev in še vse drugo – že samo, ko sem se srečeval z njim, sem ob njegovem liku tako jasno, premočrtno videl svoj poklic – da je to tisto pravo, za kar se splača živeti in žrtvovati. Lahko bi rekel, da je imel name svetniški vpliv, saj sem v njem videl stoodstotno jamstvo prave poti do oltarja in trdne vere.

Peter Šetina kot biseromašnik leta 2013. FOTO: Alojz Miklavčič

Peter Šetina: »Bil nam je kot oče«

Peter Šetina je bil v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja bogoslovec, vendar pa je bil zaradi bolezni in konfinacije (oblasti so mu za nekaj časa prepovedale svobodno gibanje) izredni slušatelj ljubljanske teološke fakultete in je bival v Novem mestu. V duhovnika je bil posvečen leta 1953, nato je bil do smrti leta 2019 dolgoletni župnik na Rakitni.

Kako ste izvedeli, kaj se dogaja na novomeški železniški postaji?

Bila je nedelja in šel sem v kapiteljsko cerkev k maši. Pred cerkvijo sem videl razburjene ljudi, ki so prišli k maši mimo postaje in so videli, kaj se godi. Nekatere ženske so na postaji menda začele vpiti, kaj vendar počnejo s škofom, pa so jim skorajda lase populili, tako da so do cerkve prišle vse prestrašene. Ko sem to zvedel, sem šel do prošta Štruklja in sem rekel, da je naša dolžnost škofa ščititi. Nisem pa vedel, da je prošt že bil na postaji in je od tam pribežal. Ker ni nihče hotel iti z mano, sem se potem odpravil kar sam.

Ali ste bili v talarju?

Ne, bil sem v civilni obleki. V Novem mestu nisem bil nikoli v talarju – zaradi takratnih razmer.

Ko ste prišli na postajo …?

... sem videl na stranskem tiru vagon. Vanj so spravili škofa Vovka in je tam čakal, dokler ni prišel vlak iz Črnomlja ali Metlike, tega ne vem, da so ga potem dali na tisti vlak in odpeljali proti Ljubljani. Sedel je skupaj z dr. Kimovcem in drugimi, na vsaki strani je bil en miličnik in pa množica ljudi. Takrat so bili ravno v vagonu. Krohotali so se, se razburjali, se posmehovali, češ da je škof požrl preveč kuretine in so se mu najbrž čreva zavozlala?

Miličniki so bili kot eden izmed njih. Škofa niso prav nič ščitili, tam so bili samo pro forma.

Ali so miličniki takšno nasilništvo skušali preprečiti?

Miličniki so bili kot eden izmed njih. Škofa niso prav nič ščitili, tam so bili samo pro forma, ker so bili vsi skupaj zmenjeni, ker so se poznali. To se je jasno videlo, saj so se enako norčevali kot vsi drugi.

Vi ste prišli do vagona z druge strani, kot je stala večina ljudi ?

Oni so bili pravzaprav notri, v vagonu. Sam sem prišel pod okno vagona in začel mahati škofu – saj me je celo videl –, če bi lahko kako pomagal. Notri pa tako nisem mogel, saj je bil vagon poln ljudi. Takrat pa je nekdo, mislim, da je bil celo policaj, zavpil: »Še eden od teh je tukaj!« In so planili ven kot sršeni. Ko sem to opazil, videl pa sem tudi, da ne morem škofu nič pomagati, sem se obrnil in sem začel bežati kar po progi proti Krki. Pa so me ujeli – jasno, saj so bili vsi divji – in me zbili med tiri na tla. Z njimi je pritekel tudi miličnik, morda celo dva, ne vem, in je rekel: »Pustite ga, saj ta ni nič naredil!« Vstal sem in bežal naprej. Oni pa so z miličnikom vred znova planili za mano. Drugič so me zbili na terenu, ki je že nagnjen proti Krki, tretjič pa prav pri Krki. Trikrat so me zbili na tla, potem pa me je miličnik aretiral in odgnal na postajo milice.

Zakaj so se napadalci pravzaprav sploh obrnili proti vam? Saj so imeli v vagonu najvišjega predstavnika krajevne Cerkve, vi pa ste bili iz njihovega zornega kota »sitna riba«, če se smem tako izraziti?

Nekaj ljudi med njimi me je poznalo kot bogoslovca, ker so bili Novomeščani. Vsaj za enega gotovo vem, pa ne bi rad navajal imena.

Ali bi torej lahko napad na vas označili kot znamenje sovraštva do Cerkve, ki je očitno vodilo tudi napadalce na škofa Vovka?

To je jasno. Če me miličnik ne bi ščitil, bi me morda celo ubili ali pa preprosto potisnili v vagon s škofom Vovkom in rekli: Vozi še ti!

Ali je miličnik aretiral tudi katerega od vaših napadalcev?

Ne, samo mene. Nikogar drugega ni niti vprašal, kdo je, mene pa je gladko aretiral in odpeljal na postajo. Tam sem potem moral sedeti in čakati, kdaj bo na železniški postaji vsega konec, da bom na vrsti – da me bo potem lahko Taufer (poverjenik za notranje zadeve okraja Novo mesto Rado Taufer; op. B. Š.) zaslišal.

Ko se je torej Taufer vrnil …?

... so me spustili domov. Zanimalo jih je samo, kaj sem tam delal in komu sem kaj povedal. Kajti baje je že isti večer radio Glas Amerike povedal, da so v Novem mestu napadli škofa in pretepli bogoslovca, vendar tega ne morem potrditi.

Ali ste kdaj pomislili na to, kako so lahko v tujini tako hitro izvedeli za ta dogodek?

Prepričan sem, da so škofa na skrivaj spremljali tuji novinarji.

Kako so dogodek komentirali Novomeščani?

Nekateri Novomeščani so bili grozno strupeni in takrat so dobili priložnost, da so se znesli nad škofom. Nekateri so govorili, da se je to morda zgodilo tudi zaradi stopiškega župnika Vinka Toša. Bil je zelo mehka duša, oblastniki pa so z njim zelo grdo delali. Kadar je bil sklican sestanek cirilmetodijskega društva, so ga nalašč pripravili na občini, ko so ženske čakale na karte, da so duhovniki morali iti mimo njih, da so jih vsi videli in se jim posmehovali. Na takih sestankih je Toš kaj povedal, potem pa so njegove besede čisto drugače objavili, da so ga kompromitirali. Možno je, da jim ni bil popolnoma pokoren in je bil to na neki način pritisk nanj. In dejansko je napad na škofa nanj grozno slabo vplival. Morda k temu še to – še pozneje so me večkrat nekateri mladinci, ko sem šel po cesti, napadali in govorili: Škofa bomo zažgali!

Kako pa so verni ljudje gledali na vso zadevo?

Mislim, da so se verni Novomeščani tega dogodka sramovali.

Kdaj ste se potem prvič srečali s škofom Vovkom?

Tega vam ne morem točno povedati. Saj sem šel večkrat na škofijo in bil je vedno zelo prijazen z mano. Priskrbel mi je tudi potrebne injekcije, ko sem bil hudo bolan. Bil je zelo zelo dober. Dajal mi je korajžo. Toda to so bili taki »mimogrede obiski«. V enem prostoru je bilo običajno veliko ljudi, pogovarjali smo se drug čez drugega. Največ sem se z njim pogovarjal, ko je umrl škof Rožman.

Tudi o dogodku v Novem mestu?

Tega mi ni nikdar omenil, niti jaz njemu. O tem se nisva nikoli pogovarjala, le drugi so mi nekaj povedali.

Bil sem kot zajec, za katerim so se zapodili v lov.

Menda vam je bil zelo hvaležen za tistih nekaj trenutkov prostosti, ki ste mu jo priskrbeli, ko ste nase potegnili nasilneže?

Bil sem kot zajec, za katerim so se zapodili v lov. To sem mu lahko nudil. Obžalujem pa, da sem se tako obnašal, kot sem se. Tistim ljudem bi moral povedati, kar jim gre – in bi jim lahko povedal kakšno krepko, posebno tistim, ki sem jih poznal. Ampak tako je – ko človek vidi divjo množico ljudi, ga popade strah in potem pač beži. Morda pa je bila to celo božja volja, da sem vsaj za hip odvrnil množico od škofa, tako da je imel nekaj trenutkov zase.

Takrat, ko smo bili preganjani, nam je Bog naklonil takšnega škofa, da smo šli na škofijo kot domov.

Posvečeni ste bili 29. junija 1953. Iz vaših besed lahko čutimo, da vam je bil škof Vovk tudi v duhovniški službi posebno naklonjen?

Ne vem, ali je bil posebej naklonjen prav meni. On nam je bil vsem kot oče. Takrat, ko smo bili preganjani, nam je Bog naklonil takšnega škofa, da smo šli na škofijo kot domov. Tam smo srečali očeta, ki nas je razumel, ker smo vedeli, da je več pretrpel kot mi. Verjetno nas je prav zato tako razumel v naših težavah. Vedno je našel toplo besedo. To je bil svet, prisrčen mož. Res pa je, da je znal biti tudi trd, ko je bilo treba reči odločno besedo. Toda za vsem smo spoznavali dobro, plemenito, očetovsko srce. Razumel nas je tudi zato, ker je bil sam v dušnem pastirstvu. Znal je svetovati, opogumljati. Sam sem bil zadnji med vsemi, bolan in podobno, in vendar je bil on kot nadškof pripravljen k meni priti na obisk, da bi me podprl, mi dal korajžo in tolažbo. Nekajkrat mi je tudi pisal in ta pisma sem sprejel res z veliko ljubeznijo. Hotel je še kaj priti k meni, vendar je bil že toliko bolan, da to potem ni bilo mogoče.

Ali se ga danes še kdaj spomnite, posebno ko se je začel postopek za njegovo beatifikacijo?

Vsakokrat, ko začnem moliti brevir, torej trikrat na dan, zmeraj je moj uvod enak: molitev za naše svetniške kandidate. Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar in ki si nam po svojih služabnikih – in potem začnem naštevati – F. Baragi, A. M. Slomšku, škofu Vovku – in tako naprej – poslal tako velike učenike in pastirje, usliši naše pobožne molitve in poveličaj jih, da bodo pred vesoljno Cerkvijo prišteti k zveličanim. Vsak dan tako molim. In kadar le morem, grem na njegov grob. Ker … Kot duhovniku, mislim, da mi lahko verjamete, kar bom povedal. V dušnih zadevah sem se nekoč obrnil nanj in sem ga iskreno prosil pomoči – in sem bil čudežno uslišan. Lahko prisežem! Lahko prisežem, da sem doživel čudež na njegovo priprošnjo. Nikoli ga ne bom pozabil.