Zapri
Iskanje

Obnašati se velikonočno

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 16. 11. 2022 / 07:53
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 20.11.2022 / 11:56
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Obnašati se velikonočno

Obnašati se velikonočno
Fotografija je simbolična. FOTO: Unsplash.
Razlaga evangelija na nedeljo Kristusa, Kralj vesoljstva. Avtor je Marko Rijavec, župnik Župnije Idrija.

Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.

Kultura zanikanja

To je odgovorno do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo videti, kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo temu začeli verjeti tudi sami. Tudi če očitno visimo na križu. Vsa ta kultura zanikanja, v katero smo zakoreninjeni, služi temu, da »rešimo samega sebe« (Lk 23,35.37.39) za vsako ceno, čeprav s tem žrtvujemo svoje odnose. Ker s tem delamo točno to. »Rešiti samega sebe« ni mogoče drugače kot samo na račun drugega. »Vse je v redu« obstaja le, dokler onemogočamo glasove od zunaj, ki pravijo, da ni tako.

Človek namreč ne visi na križu, da bi umrl, ampak da bi bil rešen, to je treba razumeti za veliko noč, da je tam, kjer boli, zato, da bi se »spomnil«, da brez D/drugega v življenju preprosto nimam nobene možnosti.

Največja tragika pri vsem skupaj je, da na tem križu problemov tako ne umiramo zaradi svojih grehov in napak, ampak zaradi strahu, da bomo ostali sami, če bodo ljudje spoznali našo nepološčeno resnico. In da umremo ravno zato, ker hočemo »rešiti samega sebe«, saj umremo, kadar ostanemo sami. Vse dotlej bomo zato tam, trpeli bomo in umirali, dokler ne bomo sposobni reči, da smo na svojem križu »po pravici« (Lk 23,41) …

Pomlad

Verjetno zato Jezus ne »reši samega sebe«. Rešiti samega sebe ni velikonočno, nobenega vstajenja ni v tem, nobenega klitja sredi smrti. Se pa velika noč zgodi, kadar želimo rešiti drugega: to pa pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja in priznati napako, če je treba. Menda nazadnje to razume tudi eden od hudodelcev: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42)

Človek namreč ne visi na križu, da bi umrl, ampak da bi bil rešen, to je treba razumeti za veliko noč, da je tam, kjer boli, zato, da bi se »spomnil«, da brez D/drugega v življenju preprosto nimam nobene možnosti. In da je zato mogoče živeti samo, ko smo pripravljeni za drugega umreti.

V žrtvovanem ponosu in sebičnosti klijejo najlepše rože. Iskreno opravičilo pelje v nebesa.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Za vas smo pripravili e-darilo: 

Recepti za piškote in pecivo Marka Čižmana: Sladka pika na i

Kliknite tukaj

Close