Obrat mladih k religiji

Analiza več raziskav, ki jo je opravil dr. Miran Lavrič, profesor sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je pokazala, da je v zadnjih letih prišlo do obrata v odnosu mladih do religije. Po obdobju hitre sekularizacije je od leta 2018 delež tistih, ki se čutijo pripadni eni od verskih skupnosti, začel naraščati. Če je prej veljalo, da je vsaka generacija manj religiozna od prejšnje, so mladi po kazalcu pripadnosti v tem času prehiteli vse druge starostne skupine. Na kratko: mladi so v povprečju postali bolj religiozni od svojih staršev in starih staršev. V lanski raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM) so pripadnost verski skupnosti izrazile skoraj štiri petine mladih (18–29 let). Podobne trende kažejo tudi drugi viri: nacionalne raziskave mladih (Mladina, FES, YO-VID) in Evropska družboslovna raziskava (ESS). Kot je spomnil Lavrič, pa Slovenija ni edina, saj porast religioznosti med mladimi opažajo tudi v drugih državah na zahodu in severu Evrope ter v ZDA. Pripadnost še ni praksa Lavrič, ki je izsledke svoje analize predstavil na predavanju za Slovensko religiološko društvo na Fakulteti za družbene vede v začetku septembra, je izpostavil, da se po drugi strani delež mladih, ki se vsaj enkrat mesečno udeležijo verskih obredov, v istem obdobju ni izrazito povečal (a tudi ni upadel). To kaže, da gre v prvi vrsti za iskanje skupne identitete in (še) ne toliko za versko prakso. Za komentar smo prosili dr. Igorja Bahovca, profesorja sociologije religije z ljubljanske Teološke fakultete. Kot pravi, je treba podatke brati previdno, ker imamo različne kazalce religioznosti: narašča pripadnost, medtem ko za verovanje in obisk obredov ni jasne slike. »Pripadnost pomeni, s kom sem povezan, ne še, kako sem povezan,« je opozoril. Vrzel med spoloma Podrobnejša analiza je pokazala tudi na razliko po spolih: religioznost je izrazito narasla predvsem pri mladih moških, medtem ko med mladimi ženskami ni tako izrazitih sprememb ali se je celo nadaljeval trend sekularizacije. Med mladimi torej ne velja več, da so ženske bolj religiozne od moških, ampak so jih ti dohiteli ali celo prehiteli. Med mladimi moškimi je tudi bolj izrazita povezava med religiozno pripadnostjo in desno politično usmerjenostjo oziroma konservativnimi prepričanji. Porast religioznosti poteka vzporedno s politično polarizacijo in krepitvijo ekstremov na račun sredinskih drž. Podatki tako kažejo na vrzel med spoloma tako na političnem kot na religioznem področju. Bahovec meni, da gre na neki način za naravno reakcijo v feminizirani družbi: »Zdi se mi, da je kriza mladih odraslih moških večja kot pri ženskah. Žensko vprašanje je v družbi deležno velike pozornosti, identiteta moških pa veliko manj.« Katolištvo kot upor Tudi Lavrič obrat mladih (moških) k religiji razlaga v prvi vrsti z uporom proti prevladujoči kulturi. Kot je pokazal v eni od prejšnjih študij, ki je vključevala več držav jugovzhodne Evrope, je polarizacija v tem prostoru največja v najbolj sekulariziranih državah: na Hrvaškem in v Sloveniji. Hitra sekularizacija in z njo povezane spremembe v delu mladih, predvsem moških, sproža protireakcijo. Lavrič je to primerjal s punkersko subkulturo, ki je v 80. letih ponujala možnost upora: »Mlad fant se rad upira: da pokaže svojo identiteto, naredi nekaj, kar bo šokiralo očeta in učitelja. Če danes reče, da hoče hoditi k verouku, da je katolik, je to lahko privlačno v smislu ideološkega uporništva.« Bahovec dodaja: »Na svetovni ravni je leva politika šla tako daleč, da je narasel tudi upor proti njej. Koliko pa je ta religioznost globinska, bo treba še počakati.« Kot je opozoril Lavrič, je treba upoštevati še druge dejavnike, kot so digitalna omrežja in vplivneži, ki nagovarjajo in krepijo te trende, ali priseljevanje ljudi z močnejšo religiozno identiteto. Iskanje duhovnosti Poleg protikulturnega upora se je pri razlagi obrata mladih k religiji Lavrič obrnil tudi na tezo sociologov Petra Bergerja in Thomasa Luckmanna, da sodobni pluralizem s seboj prinaša krizo smisla. Ta se kaže tudi v povečanju duševnih težav in občutka izgubljenosti med mladimi. »Človek ne ve več, kaj je prav in kaj ne, zato se zlasti mladi oprijemajo gotovosti,« razlaga Bahovec, s tem pa je povezana tudi že omenjena polarizacija. Bahovec pa ob tem spominja, da se v družbi že dalj časa dogaja premik, da je ljudem vedno bolj pomembna duhovnost, čas za tišino, molitev, meditacijo, čeprav ne nujno krščanska. »Vsem tem obratom je skupno, da je v ospredju izkustvo, ne toliko nauk,« poudarja. Zato je prepričan, da mora Cerkev z modrostjo pristopati do mladih, ki iščejo gotovost v krščanski identiteti. »Kulturna pripadnost je lahko dvoumna. Lahko pripelje k obrednosti, h globinski pripadnosti, lahko pa ostane na tej ravni, kar je zelo nevarno, ker je potem krščanstvo institucija, ki ni bistveno drugačna od drugih družbenih institucij ali civilne družbe.« Mladim iskalcem moramo pokazati lepoto notranjega življenja, da odkrijejo tudi druge vidike krščanstva, dodaja Bahovec: »Koliko smo na to pripravljeni, pa je drugo vprašanje, ker je žal naše krščanstvo pogosto še zelo nostalgično.«

Dostop do članka (47174)

Obrat mladih k religiji

Obrat mladih k religiji

Pripadnost ...

S. M. Silva (Hildegarda) Rozman (1943–2026)

Hitro in preprosto

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.