V mnogih domovih Sveto pismo počiva na polici ali v vitrini kot dragocen spomin na poseben dogodek ali kot darilo ob prejemu svetega zakramenta. Z leti se na njem nabere prah – ne samo fizičen, ampak tudi kot simbol naše duhovne otopelosti.

Odraščala sem v tradicionalni krščanski družini, kjer je Sveto pismo imelo svoje mesto, lepo postavljeno, a redko odprto. Pravo spoznanje, kako živa in navdihujoča je Božja beseda, pa sem dobila šele ob srečanju s kristjani, ki so se spreobrnili in vero sprejeli v odraslosti. Njihova pristnost in notranji žar sta v meni prebudila željo, da ga tudi sama odprem. Takrat sem doživela grenko spoznanje, kako malo v resnici poznam Božjo besedo, čeprav sem vse življenje del Cerkve.

Občudujem ljudi, ki svetopisemske odlomke navajajo na pamet z lahkotnostjo, kot da jih nosijo zapisane v srcu. Njihov zgled me je nagovoril in spodbudil, da sem začela iskati osebni odnos z Bogom. Takšna izkušnja ti pokaže, da Sveto pismo ni le knjiga na polici, ampak živa beseda...