Od jaslic do dedka Mraza

Vpliv Maksima Gasparija na likovno obzorje Slovencev Dandanes Maksima Gasparija vse bolj razumemo kot umetnika, ki je s pomočjo študija in izbora sestavin načina življenja in kulture slovenskega kmetstva ustvaril konstruirano likovno podobo naroda, temelječo na dediščini zlasti alpskega sveta; podobo, ki jo je veliko Slovencev in Slovenk sprejelo za tisto, ki jih najbolje predstavlja. Njegova posebna odlika je bila, da se ni branil nobenega naročila in da je tudi v najbolj neznatni likovni nalogi videl delo, ki ga mora opraviti odgovorno. Njemu, kakor tudi drugim vesnanom, gredo zasluge za dvig kvalitete tiskarsko-grafične opreme, ilustracij šolskih učbenikov in pratik, razglednic, reklam, letakov in diplom na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja na visoko raven, s čimer so opravili izredno izobraževalno delo. Na vseh teh področjih je prav Gaspari ustvaril izjemen opus. Medtem ko si je njegove slike lahko privoščil manjši del Slovencev, ga je skorajda slehernik lahko srečeval in spoznaval prek reprodukcij, predvsem pa ilustracij, raztresenih po knjigah, revijah, priložnostnih tiskih, izdelkih množične potrošnje in še prav posebej na razglednicah. Kaj takega je zmogel realizirati le človek sproščene domišljije, zelo spretne risarske roke in velike delovne discipline. Po 2. svetovni vojni se je začela pospešeno razvijati turistična industrija kot naglo rastoča gospodarska panoga, ki je potrebovala prezentacijske vsebine. Zaradi promocijskih potreb je spodbujala uprizarjanje zgodovine, čemur so množično sledile folklorne skupine z oblačenjem v narodne slavnostne preobleke. Na tem polju je vidno vlogo imel tudi Gaspari, ki je na plakatih in zgibankah za potrebe turistične propagande slikal motive pripadnostnih kostumov in tipiziranih arhitektur ter stilizirane ornamente. Podobe jaslic in dedka Mraza V prazničnem zimskem času imajo posebno mesto lik dedka Mraza in jaslice. Prav Maksim Gaspari je bil tisti umetnik, ki se je na pobudo nosilcev novega družbenega sistema po 2. svetovni vojni lotil likovne podobe iz Rusije uvoženega dedka Mraza, temu pa je bilo treba po političnih navodilih nadeti slovensko podobo. Po naročilu Zveze prijateljev mladine so leta 1952 izšle tri razglednice z motivom dedka Mraza, oblečenega v kožuh in s polhovko na glavi, ki ima na cekarju namesto monograma IHS ali srca rdečo peterokrako zvezdo. Dedek Mraz vošči srečno novo leto in nič več skupnega voščila za božič in novo leto. Poleg lika slovenskega dedka Mraza je Gaspari dobra tri desetletja prej ustvaril tudi slovenske narodne jaslice z jugoslovansko razsežnostjo. Navdušen nad novo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov je leta 1919 zasnoval papirnate jaslice, natisnjene v tehniki litografije. S pastirčki, mladenkami in starejšimi možaki jih je postavil v slovensko okolje, tri kralje pa je obarval politično: eden je Slovenec (v kožuhu s tulipani), drugi Hrvat (konja mu vodi paž v hrvaški noši), tretji pa Srb ali Bosanec (paža je umetnik oblekel v bosansko nošo), za njima stopa mlad praporščak v srbski noši z zastavo in napisom SHS na njej. Dodal jim je še lika Franceta Prešerna in Primičeve Julije, odeta v bidermajerska oblačila, mesto Betlehem pa približal veduti Kranja. Gasparijeve razglednice Razglednice so po 1. svetovni vojni postale del množične propagande oziroma posebna zvrst reklamnih tiskovin, s katerimi so podjetja komunicirala s kupci. Bile so medij, s katerim je društvo Vesna na začetku 20. stoletja vstopilo v polje množične kulture. Leta 1904 jih je založilo in izdalo 36.000 in med njimi je bila zbirka Slovensko dekle Maksima Gasparija z motivi Svilena peča, Deviški venec in Beli predpasnik z razpoznavnimi sestavinami oblačilnega videza slovenskih deklet. Še pred tem je dunajsko društvo Slovenija založilo najstarejšo Gasparijevo natisnjeno razglednico, točneje dopisnico, z napisanim geslom vesnanov Iz naroda za narod. Med 1. svetovno vojno in po njej je Gaspari ustvaril tri izstopajoče tematske zbirke razglednic: Vojska v slikah, razglednice v podporo Majniški deklaraciji iz leta 1917, s katero so v Jugoslovanski klub povezani slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu zahtevali združitev v monarhiji živečih južnih Slovanov v avtonomno enoto, in razglednice ob koroškem plebiscitu, ki je bil 10. oktobra 1920 in je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Avstrijo. V vse je vključeval tipizirane sestavine slovenske dediščine, kar še posebej velja za razglednice zbirke Vojska v slikah, na katerih so upodobljeni motivi domače slovenske (alpske) pokrajine, domačije, šege in navade, družine, osamljena dekleta, matere z otroki, torej motivi, ki so vojakom pomenili vezi z domom in domačimi. Njegova odlika je, da vojnega časa ne predstavlja z upodobitvami bitk, temveč tenkočutno prinaša zgodbe o ljudeh, ki jih je doma prizadela vojna vihra, jim povzročila skrbi, žalost ali celo usodno, nepopravljivo škodo. Veliko teh motivov je povezanih z glavnima cerkvenima praznikoma božičem in veliko nočjo, ki ju je slikar namenil vojakom na fronti in njihovim domačim v Sloveniji. Motivni svet Gasparijevih razglednic je po 2. svetovni vojni vedno bolj postajal sestavina trženja v paleti množične kulture. Te razglednice so bile vrsto desetletij, če že ne edina, pa vsaj najbolj pogosta oblika vezi med domovino in njenimi izseljenci ter zdomci. Nekatere so spominjale na mladost v domovini, druge so jih z nostalgijo navezovale na idealizirani svet šeg in navad in romantiziranih starih praznikov, nekatere so jim le še pripovedovale o drugačni kulturi, iz katere so izšli njihovi predniki in ki naj jo ohranjajo naprej. Motivov na razglednicah je preko petsto in z njimi je Gaspari najbolj dosledno nagovoril slovenski narod na način, kakršnega so izbrali vesnani. Razglednice kot najbolj množičen moderen vizualni medij komuniciranja na začetku 20. stoletja so bile orodje, s katerim so umetniki svojo umetnost lahko približali ljudem. Ob tem velja izpostaviti Gasparijev ilustratorski opus za potrebe pedagoškega procesa. Zaradi prijaznih ilustracij v šolskih učbenikih in otroških revijah, ki so vzbujale prijetno domačnost in simbolno utrjevale podobo slovenske domovine in doma, se je njegov slog priljubil že otrokom. Ko so odrasli, so jih še naprej nagovarjali njegovi izdelki na grafičnem področju, značilno oblikovanje, karikatura in propagandno gradivo, kar je sam komentiral takole: »Na svoji premočrtni poti narodopisne umetnosti sem se od časa do časa udejstvoval tudi kot karikaturist, dekorativen risar in ilustrator.« Celoten opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus slovenskega naroda in je tako vplival na odnos njegovih pripadnikov do posameznih sestavin lastne dediščine in narodne zavesti. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti in tako usmerjal njihovo rabo ter utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti naroda. Sooblikoval je svet simbolike in tipike ter aktivno posegal na aplikativna področja, kot so vzgoja in izobraževanje, propaganda in stiki z javnostjo. Kljub prezrtosti v strokovnih krogih je ostajal zvest svoji usmeritvi in verjel je, da bosta njegovo »delo in poslanstvo opredelila dva najpravičnejša in nezmotljiva ocenjevalca: čas in narod«. Čas mu je bil naklonjen, narod prav tako. Od tega sveta in svojega naroda se je poslovil 14. novembra 1980 v visoki starosti, dočakal je skoraj 98 let. Bojana Rogelj Škafar

Od jaslic do dedka Mraza

Od jaslic do dedka Mraza

Vpliv Maksima Gasparija na likovno obzorje Slovencev

Kako naj bodo v cerkvi oblečeni otroci?

Neprecenljiv pomen

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.