»Od predhodnikov sem se naučil, da moraš biti za stvar do konca«

Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, je koprski škof in podpredsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Peter Štumpf v Kopru izročil najvišje odlikovanje SŠK, odličje sv. Cirila in Metoda, Tiskovnemu društvu Ognjišče za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci ob 60-letnici izhajanja revije Ognjišče in 30-letnici oddajanja Radia Ognjišče. Prav na veliko noč 18. aprila 1965 je izšla prva številka mesečnika Ognjišče. O delu in poslanstvu verskega tiska smo se tudi v luči medijske nedelje, ki jo letos obhajamo 1. junija, pogovarjali z direktorjem Tiskovnega društva Ognjišče Mihom Turkom. Na dan praznovanja vaše obletnice smo na poti k vam izvedeli, da se je s tega sveta poslovil papež Frančišek. Ko se danes pogovarjamo, imamo že novega papeža. Kakšni so vaši prvi vtisi? Tisti dan nas je vse presenetila novica o papeževi smrti. Zdrzneš se in vprašaš, kaj narediti. Tako smo se v mislih, molitvi spomnili tudi nanj. Skupaj s papežem Frančiškom smo na nek način rasli, skozi vsebine je bil »naš gost«. Po obdobju žalovanja so kardinali izbrali novega papeža Leona XIV. Nismo vedeli, kdo bo novi papež, bolj se je govorilo o kakšnih drugih kandidatih. Ko je prišel na balkon, nas je vse hitro osvojil. Veseli smo, da ga imamo, in verjamemo, da bo kot pastir dal vse za svoje ovce. In če lahko kaj pomagamo pri njegovem poslanstvu, oznanjevanju evangelija, se tudi mi trudimo z našimi vsebinami. Prejeli ste najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem. Je to spodbuda za delo na- prej ali potrditev za dosedanje delo? Priznanje je gotovo potrditev za naše delo, obenem pa spodbuda za naprej. Veseli smo, da je bilo prepoznano naše delovanje. Prejelo ga je Tiskovno društvo kot tista krovna organizacija, v kateri delujejo založba Ognjišče, ki izdaja revijo Ognjišče, ki je praznovala 60. obletnico nastanka oziroma izida prve številke, takrat malega Farnega Ognjišča, iz katerega je potem zrasla založba, ki je pred 30 leti kot samostojno enoto vzpostavila Radio Ognjišče, le-ta je konec lanskega leta praznoval 30-letnico delovanja. Truditi se moramo, da svoje poslanstvo še naprej opravljamo. Kljub temu da se srečujemo z mnogimi izzivi današnje družbe, se zavedamo, da je bilo tudi v preteklosti zelo težko, generacije pred nami so imele druge izzive in nekako se spominjamo tega in iščemo poti za naprej v premagovanju današnjih težav. Vaše uredništvo spremlja kontinuiteta, uspelo vam je narediti medgeneracijski prehod. Šli ste skozi »šolo«, bi lahko rekli, in vpliv Franca Boleta. V uredništvo sem prišel naravnost s fakultete. Franc Bole je bil takrat star 70 let, prej sem ga poznal bolj po imenu. Potem pa sem dejansko dnevno živel z njim. Pogrešam pogovore, ki sva jih imela ... Obenem moram spomniti na Silvestra Čuka, ki je še vedno z nami in je pri reviji od samega začetka, in druge člane uredništva: urednika, zdaj že v pokoju, Marka Čuka, ob katerem sem se naučil največ uredniškega dela, kot tudi odgovornega urednika Boža Rustja. Vsi ti uredniki so sodelovali ali še vedno sodelujejo ne samo z znanjem, ampak predvsem s srcem. Od vseh sem se naučil, da moraš biti za stvar do konca, da to ni služba, ampak poslanstvo, da je pomembno in da se je za to treba boriti in vztrajati. Se pravi služenje, zvestoba do konca, to je najmanj, kar lahko opaziš. Mislim, da je lepo, da se znanje prenaša z enega na drugega, da ni nekega preskoka, ko nekaj umanjka, ampak da gremo skupaj naprej različne generacije. Tudi sedanji uredniki Matej, Marjetka in Benjamin ter mnogi zunanji sodelavci črpajo iz tega duha. Kdo so danes vaši bralci, koga imate pred očmi, ko sestavljate vsebine? V preteklosti je nekako veljalo, da je Družina resen časopis, medtem ko je Ognjišče bolj sproščeno in za mlade. Nekateri nas še vedno vidijo tako. Pa se je tudi Ognjišče razvilo, mi smo zrasli s svojimi bralci in ne moremo tajiti, da nismo več samo mladinska revija, daleč od tega. Radi rečemo, da smo družinska revija. Če so nekoč, tudi zaradi manjšega obsega, vsi vse prebrali, danes pač vemo, da je pomembno, da vsak najde nekaj vsebin zase. Če govorim znotraj večgeneracijske družine, to pomeni, da vsebino zase najde vsak: od stare mame ali starega očeta do vnuka. Potem je naš cilj dosežen. Kako pa vas je osebno spremljalo Ognjišče, kdaj ste se prvič srečali z njim, do kod seže vaš spomin? Čisto točno bi težko rekel, pa sem večkrat o tem razmišljal. V naši družini je bil verski tisk normalna zadeva. Prvi spomin na Ognjišče je članek o nekem pevcu, njegovo ime sem pozabil, bi moral prelistati Ognjišča z začetka 80. let, takoj bi ga našel. Tista podoba mi je ostala v spominu, takrat so se pojavile že prve barvne strani. Kot ministrant sem verski tisk nosil in delil pred vrati v cerkev po nedeljski maši. Pozneje, v starejši dobi smo začeli malo spoznavati tudi ozadja nastanka in izdajanja verskega tiska. Zares sem se z Ognjiščem srečal po maturi, ko sem bil eno leto prek Karitas na civilnem služenju vojske. Uredništvo je bilo tako rekoč v sosednjih prostorih in sem se čisto spontano, po človeški plati spoprijateljil z uredniki. Enkrat sem se bolj po naključju ponudil, da lahko napišem prispevek, ki so ga objavili, in tako se je počasi v študentskih letih začelo sodelovanje, sledilo je deset let uredniškega dela in potem naprej … Katera je vaša najljubša rubrika, ko ste bili samo bralec, in danes, ko ste aktivno vključeni? Bilo jih je več. Indijančka smo vsi radi pogledali. Ko sem bil mlad, sta me zanimala glasba in šport. Zelo dobro se spomnim, da so eno leto v posebni rubriki predstavljali različne športe. Enkrat so predstavili tudi bejzbol. Zanj sem že slišal, a v Ognjišču sem zares izvedel več o njem, interneta takrat še ni bilo. Še vedno se spomnim tega članka, saj sem potem ljubiteljsko začel celo igrati bejzbol. Danes, ko sooblikujem Ognjišče, težko rečem, kaj mi je najljubše. V vsaki rubriki vidim razloge, zakaj je potrebna, zakaj je prav, da je del revije, da je določena tema obravnavana. Vedno gledam revijo kot celoto. Sama se spomnim, da sem budno spremljala rubriko Milijonarji dobrote. Tudi jaz sem jo spremljal. V obdobju, ko sem opravljal uredniško delo, sem se srečeval in govoril z mnogimi ljudmi, tudi takimi, ki morda niso bili zelo verni oz. aktivni kristjani, pa so vedno, ko sem rekel, da bi imel intervju z njimi za Ognjišče, radi pristopili. V pogovoru so potem vedno povedali, da so v mladosti brali revijo, in tudi, kaj jim je bilo všeč. Velikokrat so bili to Indijanček, glasbene vsebine ter Milijonarji dobrote. To so kar zanimive stvari, mar ne? V 70. letih in potem še v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je bil svet malo drugačen kot danes, je tak medij, kot je bila revija Ognjišče ali pa časopis Družina, imel drugačno moč, kot jo ima danes. Neverjetno je, kako so se vsebine ljudem vtisnile v srce, kako dobro so bile izbrane. Mnoge so stare že 60 let in so še vedno aktualne, zanimive. V uredništvu večkrat razmišljamo o tem, ali imeti še neko rubriko ali ne. Nekatere so se skozi čas tudi zamenjale. Naj spomnim na samostojno revijo Sončna pesem – njene vsebine so danes del revije. Ves čas je treba spremljati razvoj, spremembe v družbi in posledično potrebe bralcev in potem ponujati tudi osvežitve. Obenem pa želimo nekatere stvari, ki so jih ustanovitelji začrtali na začetku, voditi naprej. To je na primer odločitev, da revija ne bo imela nekih strogih uvodnikov in nekih teorij na začetku, ampak so vpeljali pismo meseca, da je bilo nekaj aktualnega. Ali pa če vzameva rubriko Naši preizkušeni bratje. Še vedno smo prepričani, da je res zelo pomembna, ker v današnjem svetu vsi mislimo, da moramo biti zdravi, lepi, super …, pozabimo pa na to, da smo lahko zelo hitro preizkušeni. Nekateri naši bratje so bolj preizkušeni kot drugi, zato je prav, da se predstavi tudi ta razsežnost naših življenj – to zelo veliko bogastvo, ki sicer ni kričeče, je pa lahko marsikdaj osvobajajoče, ko skozi zgodbo v reviji spoznaš preizkušnje drugih, ki so lahko večje, težje od tvojih, in da preizkušeni kljub temu srečno in polno živi. Kako ste prisotni na spletu, družbenih omrežjih, kakšen je njihov vpliv? Vsi vidimo, da imajo vedno večji vpliv, vedno več ljudi dejansko ves čas drži telefone v rokah in drsa po njih. Kot zanimivost: prebral sem, da je kar nekaj kardinalov reklo, da so, ko so jim v času konklava vzeli telefon, kar naenkrat odkrili, da imajo veliko časa za molitev. Temu vplivu smo vsi podvrženi. Po eni strani imajo vsa ta družbena omrežja zelo veliko moč, tega se zavedamo, hkrati pa se bojim, da so velikokrat zelo plitka in puhla in gredo vsebine zelo hitro mimo, se pozabijo. Mi smo kot revija verjetno premalo navzoči, se pa trudimo, kolikor se lahko. Naše glavno poslanstvo je še vedno, glede na to, da nas je malo, da se potrudimo, da najprej naredimo revijo Ognjišče in da je ta vsako številko dobra! Nato se trudimo z našimi knjižnimi izdajami. To, kar nam uspe objaviti na družbenih omrežjih, je verjetno premalo. Je morda prednost, da ste do določene mere prisotni prek Radia Ognjišče in njihove spletne strani – sploh ob védenju, da ljudje iščejo vsebine, pri tem pa velikokrat sploh ne ločijo med mediji, ki jih prinašajo? Ko rečemo »Ognjišče«, moramo že točno razložiti, kaj imamo v mislih: revijo, založbo ali radio? V resnici to ni pomembno, pomembno je, da sporočilo pride do ljudi. S tega vidika je tudi Franc Bole in celotna založba veliko vložila in dala možnosti, da se je ustanovil Radio Ognjišče. Tega smo veseli in danes je Radio Ognjišče verjetno bolj prepoznaven kot revija. V resnici smo ena hiša, delujemo vsak na svojem področju, sodelujemo, kolikor lahko. Zaenkrat sta obe dejavnosti še potrebni, čeprav se čas in navade spreminjajo … Tiskani mediji imamo to prednost, da nas ljudje vzamejo v roke morda pred spanjem, ko se umirijo, ko imajo čas. Ko nas vzamejo v roke, veliko bolj poglobljeno berejo. Seveda sodobni človek drugače bere, kot je pred desetletji. Zato moramo tudi mi malo drugače pisati, ne preveč na dolgo, ne pretežkih tem, a morajo imeti vsebino in globino. Najti moramo pravo ravnotežje. Ognjišče ni samo revija, ampak je tudi založba, imate tudi štiri knjigarne. Zanimivo je, da so se že kmalu po nastanku oziroma izidu revije Ognjišča usmerili tudi v knjige. V prvih letih je bilo to tehnično gledano kar težko. V tistih letih so tiskali manj naslovov, naklade pa so bile zelo velike. Če samo omenim t. i. rdeče Sveto pismo oziroma kratko Sveto pismo s slikami. Gotovo ga pozna skoraj vsak Slovenec, ga je imel doma in ga v otroških letih bral. Temu Svetemu pismu so se v šestdesetih letih pridružile še mnoge druge izdaje, ki jih še vedno imamo. Od 90. let naprej naklade niso več tako visoke, izdajali pa smo več naslovov. Kot založba smo se naučili, da za nas ni več težko knjige izdati, to je, recimo temu, obrtniško delo, teže je s knjigo prodreti do bralcev – da knjigo res vzamejo za svojo, jo tudi preberejo in iz nje nekako živijo, da jim vsebina knjige pomaga v življenju, kar je smisel našega dela. Vedno je glavna vsebina in da ta vsebina pride do srca. Ta del je verjetno najtežji. Zato smo v zadnjih letih veliko naredili tudi v to smer, odprli smo knjigarne, kjer ljudje lahko pridejo do knjig. Poleg tega lahko izbirajo med celo vrsto stvari: najdejo razne spominke, svete podobe, kipe, razpela, rožne venčke, krstne sveče, vse, kar nekako pomaga k lepemu verskemu življenju. Imamo štiri knjigarne in seveda tudi prodajo po spletu. V »klasičnih« knjigarnah vidimo, kako pomemben je človeški stik in kako zelo ga danes ljudje potrebujejo. Poleg nakupa se zdi, da ljudje včasih pridejo tudi po spodbudo, prijazno besedo … Poslanstvo, ki ga neutrudno opravljate, je romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Letos pripravljate že 57., če prav vem. Tako je. Hvala Bogu se je to romanje zelo ukoreninilo, vedno je tretjo soboto v juniju, tudi letos bo tako. Ob tej priložnosti vabim bralce, naj pridejo na Brezje. Začelo se je s preprosto idejo Franca Boleta, ki se je zavedal, da če že želi oznanjati evangelij, ni dovolj samo pisana beseda, temveč mora tudi služiti sobratu s karitativno ljubeznijo. Zavedal se je, da mnogi ne morejo na romanja, zlasti bolniki, invalidi, in zanje je pripravil romanje na Brezje, ki je preraslo v narodno romanje bolnikov. Letos bo že 57. romanje. Romanja so vsa leta zelo lepo obiskana. Upam, da bo tako tudi letos, da se bo pri Mariji Pomagaj zbralo veliko bolnikov, in verjamem, da bodo šli nazaj nekoliko potolaženi in z lepo, doživeto izkušnjo. Hvala vsem pomočnikom: od Slovenske Karitas kot soorganizatorja do malteških vitezov, od odraslih skavtov do navadnih posameznikov brez neke organizacije, ki prihajajo že toliko let in tisti dan posvetijo svoj čas bolnim in invalidom. To so res lepe zgodbe, polne srčnosti in iskrenosti! Za sklep pa še pogled v prihodnost. To je najtežje. Čas se danes zelo hitro spreminja. Spomnim se, da sem pred leti govoril s Francem Boletom in ga spraševal o tem, ali je vedno vedel, zakaj počne točno določeno stvar in ali je ta stvar prava. Odgovoril mi je, da se je zmeraj spraševal, ali dela dovolj dobro in ali naredi vse tisto, kar more. Ni vprašanje, ali ja ali ne, ampak ali je dovolj dobro! Tako se tudi sam sedaj vedno znova sprašujem: ali najdemo pri svojem delu vedno prave odgovore, primerne za današnje potrebe? Naše glavno poslanstvo je širiti veselo oznanilo evangelija s pomočjo tiska, a to je le orodje, ki se lahko tudi menja. Na kakšen način širiti veselo novico, je potem odvisno od razmer časa. Gotovo je tudi danes še vedno potreba po tisku, so pa tudi še druge potrebe in načini. Danes se zdi, da je prisotna velika brezbrižnost do duhovnih vsebin, po drugi strani pa je lakota po Bogu zelo velika. Ampak mnogi ne znajo tega določiti, ne znajo odkriti lakote po Bogu, iskanja Njegove bližine. Sprašujemo se, kako pristopiti in kako človeku odpreti oči in mu prinesti Gospoda, ki mu bo tisti vir življenja, po katerem hrepeni. Vztrajamo v tem, kar je naše osnovno poslanstvo: revija, knjige, založba, knjigarne, naš stik z ljudmi. Hkrati iščemo še nove poti in včasih vemo, da jih je premalo. Zavedamo se, da moramo vztrajati pri tem, kar delamo.

Dostop do članka (47174)

»Od predhodnikov sem se naučil, da moraš biti za stvar do konca«

»Od predhodnikov sem se naučil, da moraš biti za stvar do konca«

Na dan praznovanja vaše obletnice smo na poti k vam izvedeli, da se je s tega sveta poslovil papež Frančišek. Ko se danes pogovarjamo, imamo že novega papeža. Kakšni so vaši prvi vtisi?

GRAD, SV. JURIJ, KUZMA – Svetoletno romanje v večno mesto

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.