Od skavtske romance do nasada češenj

Mariborčana Zdenka in Peter Treiber sta se pred 20 leti spoznala pri skavtih. Romantična miška in Vztrajni gams, ki bosta letošnji september spletla prvo desetletje zakonskega življenja, sta si dom ustvarila v Dupleku in imata štiri otroke: Ivano (7), Ajdo (5), Klaro (3) in Jakoba (1). Zdenka se po četrti porodniški vrača v službo na Upravo za obrambo Maribor, Peter dela na pošti. Prosti čas radi preživljajo v naravi, obiščejo bližnji park za vlečno deskanje (wake park), radi berejo, se igrajo družabne igre in se odpravijo na daljše potovanje. Vajini začetki segajo v mladostniška leta, ki sta jih posvetila skavtom. Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem? PETER: Jaz sem bil pri skavtih dejaven od malega, Zdenka se nam je pridružila pozneje. Na začetku sva vedela drug za drugega, a si nisva izkazovala posebne naklonjenosti. Več smo se začeli družiti, ko sva postala sovoditelja. Najprej sva postala dobra prijatelja in nato par. Pritegnilo me je, da je bila vedno čisto nasprotje mene. ZDENKA: Ena mojih prvih skavtskih fotografij, ko še niti kroja nisem imela, je s Petrom, njegovima dvema bratoma in poročno pričo. Poleg naju sta par postala še dva sovoditelja in sta danes prav tako poročena. Ko smo se takrat fotografirali ob neki drugi priložnosti, so drugi komentirali, da v SKVO-ju nastajajo novi pari. Ali kot pravimo: Iz heca rata deca. (smeh) Pri Petru me je pritegnilo, da je imel vedno močna načela. Ko se za nekaj odloči, stoji za tem in ga je težko premakniti, kar mi je sicer sedaj večkrat v izziv. (smeh) Hkrati to spoštujem in še vedno cenim. Pritegnil me je tudi s svojo vero in tem, da je znal slediti svojim željam in sanjam, pri čemer ga ni skrbelo, kako bo kaj izpadlo. Kaj poleg življenjskega sopotnika vama je še dala skavtska skupnost? PETER: Ne predstavljam si, kje bi bil danes, če ne bi bilo skavtov. Tam sem našel odlično družbo, s katero smo še vedno povezani, tudi svojo ženo. Pridobil sem ogromno veščin, od preživetja v naravi, orientacije, delanja vozlov, kurjenja ognja, kuhanja … Kot voditelj sem bil odgovoren za večjo skupino otrok. Vse to je zelo dobra popotnica. Sploh zdaj, ko imava družino, je bistveno lažje vztrajati na poti. Ko sva z Zdenko postala par, so nama bile nekatere stvari že zelo jasne, o njih se nama ni bilo treba spraševati, saj smo marsikaj predelali že pri skavtih. Poleg tega na večdnevnih izletih v idealnih in malo manj idealnih pogojih človeka dobro spoznaš. ZDENKA: Meni so skavti približali drugačen vidik vere. Tako doživljanje Boga v naravi kot to, da vidim Boga v vsakem človeku. Pri skavtih so ljudje, ki imajo podobne vrednote, so pa lahko karakterno zelo različni in bistveno je, da poskušaš z vsakim najti skupni jezik. Skavti so me tudi naučili, kako se uspešno soočiti z neko neznano situacijo in kako dobro komunicirati z različnimi skupinami ljudi. Predvsem pa so mi dali veliko za duhovno življenje in osebni razvoj. Zdenka, ste otrok ločenih staršev. Kje ste črpali zgled družinskega življenja za vajino družino? ZDENKA: Imam zelo močno širšo družino po očetovi strani. Kot edinka sem povezana s sestričnami in bratranci, tako oni kot tete in strici so mi bili dober zgled družinskega življenja. V veliko pomoč mi je bila tudi aktivna vključenost v župnijsko življenje in skavte, kjer sem bila obkrožena s trdnimi in močnimi družinami in sem lahko črpala moč, zgled ter si ustvarila predstavo, kakšno družino si želim sama. V župnijsko dogajanje sta aktivno vključena že od malih nog. Zakaj se vama zdi to pomembno tudi sedaj, ko imata svojo družino? ZDENKA: Osebno vero lahko močneje živim v odnosu z drugimi. Župnijska skupnost mi daje vidik skupnostne vere, hkrati je to steber, kjer dobiš somišljenike, potrditev, pa tudi zgled, motivacijo in drugačen pogled, kaj vse je vera. To se mi zdi zelo pomembno, sploh v času odraščanja, ko se še iščeš. Vidiš, da smo vsi na isti ladji, čeprav vsak veruje na malo drugačen način. PETER: V župniji sem od malega sodeloval kot ministrant, pozneje kot skavt, animator in pevec. Čeprav pravijo, da v Cerkvi ni veliko mladih, imam sam drugačno izkušnjo. Vedno sem našel koga svojih let in smo se družili tudi zunaj nedeljskih maš ali župnijskih dogodkov. Vedeli smo za stiske drugega in si bili v oporo. V naši župniji smo moški nasploh precej aktivni in prevzemamo različne vloge, od ključarjev do pevcev. Nekaj časa sem celo hodil na košarko, kjer se zbirajo možje različnih starosti. Mlajši fantje imajo tako zgled starejših, že poročenih moških. To je tudi priložnost, da se pogovarjamo tako o verskih, življenjskih kot čisto osebnih temah. ZDENKA: Meni je dragoceno, da župnijska skupnost združuje različne generacije. Gre za širši model družine. V pogovoru s starejšimi dobiš kakšen dragocen nasvet, izkušnjo, tolažbo, razumevanje v določenih stvareh, ki so jih tudi sami že izkusili. Predvsem starejši so veseli, ko pridemo z otroki k maši, čeprav je kdaj glasno in živahno. Ko gremo kdaj k maši drugam, nas pogrešajo. Imate velik nasad češenj. Kako je prišlo do te odločitve in kaj vama pomeni delo z zemljo? PETER: Po študiju sadjarstva in vinogradništva sem za temo diplomske naloge izbiral raziskovanje češenj. Potem sem se zelo navdušil, najel sem kos zemlje in zasadil prva drevesa. To je bilo, še preden sva z Zdenko postala par. Ob zaroki sem ji dal jasno vedeti, da dobi z menoj še nasad češenj. (smeh) Danes imamo posajenih blizu 600 dreves. Gre za posebno dinamiko dela. Kdor ne dela z zemljo, to težko razume. Dosti je sezonskega dela. V času obiranja češenj pomagamo vsi, tudi moja družina in prijatelji, koga tudi najamemo. Nasad je moja strast. ZDENKA: Moj oče je sicer imel vrt, tako da sem poznala neke osnove. V veliki meri pa sem se kar morala navaditi na ta način življenja. Sezona obiranja zahteva človeka v celoti. Meni sta predvsem blizu promocija in prodaja. Seveda pridejo tudi slabe letine, takrat bolj ozavestiš, da ni nič odvisno od tebe, oziroma lahko narediš vse, kar je v tvoji moči, a na koncu je še vedno vse v Božjih rokah. Moraš se zanesti na Boga in zaupati. Dosedanja izkušnja je sicer taka, da ko smo imeli dojenčka, je bil tudi pridelek češenj lep, tako da je bilo plodno leto na vseh nivojih. (smeh) Kako si ob štirih majhnih otrocih uspeta vzeti čas drug za drugega? ZDENKA: Zelo dragocena nama je zakonska skupina, delamo po DIŽ-evem programu. Imava redne zmenke, vsaj enkrat mesečno, pa tudi ob večerih, ko otroci zaspijo, si rada vzameva čas drug za drugega. Izkoristiva tudi čas, ko greva skupaj po otroke ali se kam peljeva. V tistem, kar delava, nekako najdeva čas za naju. Včasih na primer na sobotni dan malo dlje posediva pri zajtrku, otroci pa se sami zaigrajo. Ni treba veliko, ampak da znaš v majhnih trenutkih najti čas drug za drugega. Kaj vama trenutno predstavlja največji izziv pri vzgoji? PETER: Uspavanje. Sem bolj jutranji tip in ko se otroci ponoči zbujajo, mi to predstavlja izziv. Ob dekletih je tudi težko priti do besede, saj so zelo zgovorne. Večkrat me preslišijo in se moram ponavljati. Potem povzdignem glas, česar pa si ne želim. ZDENKA: V takem trenutku takoj vedo, kje je meja. Pri meni bolj iščejo tolažbo, medtem ko z njim počnejo kakšne bolj akcijske stvari. Meni je trenutno v izziv močna volja starejših dveh, da jima znam razložiti stvari in zakaj kaj ni dobro za njiju. In kdaj tudi sprejeti kakšno odgovarjanje. Otroci znajo zelo dobro preizkušati meje. PETER: Pogosto se počutim kot sodnik. Ko me ni poleg, vsaka govori svojo plat zgodbe in takrat je pogosto velik izziv, kako ukrepati. ZDENKA: Želiš si biti pravičen do vseh, a včasih ne gre. Sploh, ker so različno stare in imajo različne potrebe, hkrati nočeš, da se kdo počuti zapostavljenega. Sploh zdaj, ko jih imava več, je izziv slišati vsakega otroka posebej, ga podpreti v tistem, kar mu je mogoče težko, in ga spodbujati v tistem, kar mu gre. Kakšno popotnico želita predati svojim otrokom? ZDENKA: Da bodo imeli vero, da bodo dobri ljudje, da bodo znali videti bližnjega in spoštljivo ravnati z naravo. Pa tudi, da bodo pozitivni in bodo znali v drugih videti dobro. Končni cilj so nebesa, torej jim želim, da se bodo trudili, da pridejo tja. Če jim bo kdaj v življenju spodletelo ali jim bo težko, želim, da vedo, kam se lahko vrnejo – midva jih bova čakala. Pomembno je, da se čutijo ljubljene in da vejo, da nisva popolna in da delava napake. In če v kakšnem trenutku ne čutijo najine ljubezni, je tu še Bog, ki jih vedno ljubi. Vedno imajo nekoga, na kogar se lahko obrnejo. PETER: Želim si, da bi bili pošteni, delavni in da bi ljubili Boga. Naj imajo radi življenje in da bi to znali tudi pokazati drugim. Dandanes manjka pozitivnosti. Veselje je nalezljivo in upam, da bodo znali koga nalesti. Pogovor je bil najprej objavljen na Aleteia.si.

Od skavtske romance do nasada češenj

Od skavtske romance do nasada češenj

Vajini začetki segajo v mladostniška leta, ki sta jih posvetila skavtom. Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?

ZDEN...

»Umetnost v življenje prinese veselje in prijaznost«

Katoliška ženitna aplikacija

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.