Še pred spreobrnjenjem si je Frančišek Asiški želel postati vitez. Očarali so ga francoski trubadurji, viteške zgodbe ter ideali čiste ljubezni in junaštva. Pri dvajsetih se je udeležil bitke mestne države Assisi proti Perugii, bil ujet in zbolel.

Ko si je opomogel, je znova poskušal priti do viteške slave in si kupil drago vojaško opremo ter se podal na pot na konju. Že po enem dnevu je v sanjah slišal glas, ki ga je vprašal, kdo mu lahko več koristi, gospodar ali hlapec. Frančišek je odgovoril: »Gospod.« Glas mu je dejal: »Zakaj torej zapuščaš Gospodarja zaradi hlapca in kneza zaradi služabnika?«

Po tej duhovni izkušnji je postopoma začel služiti edinemu Gospodu. Viteške ideale, kot so zvestoba, pogum in čast, je prenesel v duhovno življenje. Postal je vitez brez konja in orožja, ki hodi peš, služi ubogim, prenavlja Cerkev, se bori za odpuščanje in ljubezen. Sebe in brate je poimenoval Gospodovi »žonglerji« – klovni ali norčki. »Gospod mi je rekel, da želi, da sem novi norček v svetu...