Od zamisli do realizacije

Velike večine nekako do druge polovice 19. stoletja narejenih ohranjenih kosov historičnega pohištva ne moremo povezati s točnim imenom njihovega oblikovalca ali izdelovalca. Izjemi sta v Slovenskem narodnem muzeju razstavljena klasicistična tabernakeljska omara, ki jo je okrog leta 1798 izdelal član priznane ptujske mizarske družine Jakob Marnzeller, in baročno pohištveno okovje iz škofjeloške ključavničarske delavnice Jesenko. Pač pa poznamo iz mestnih, cehovskih, davčnih in drugih arhivskih dokumentov od 14. stoletja naprej imena številnih mojstrov tesarjev in mizarjev, ključavničarjev, rezbarjev, podobarjev in strugarjev, zaslužnih za razvoj slovenske stanovanjske kulture. Viri svežih oblikovalskih zamisli Do industrijske dobe so mizarji na Slovenskem za oblikovanje in krašenje svojih izdelkov iskali dodaten navdih v grafičnih in tiskanih predlogah, ki so jih prinesli s pomočniških vandranj po tujini ali so jih kupili pri krošnjarjih. Pozneje so se o novih modnih težnjah in tehničnih izboljšavah lahko podučili iz prodajnih katalogov, strokovnih revij in knjig ter na krajevnih, deželnih in svetovnih obrtno-industrijskih in umetniških razstavah. Cehovski sistem šolanja so zamenjali tehnični in umetniški tečaji ter umetnoobrtne šole v Gradcu, Trstu, Ljubljani in Gorici. Vse pohištvo ni bilo izdelano v domačih delavnicah. Plemiške družine so si znotraj enotnega kulturnega prostora avstrijskih, južnonemških in severnoitalijanskih dežel vedno izmenjevale podedovano in podarjeno pohištvo. Od sredine 19. stoletja so železnice omogočile naročanje pohištva tudi iz velikih evropskih industrijsko-umetnostnih središč. Verjetno je na ta sodoben način prispela v Prekmurje tudi pariška salonska miza, ki so jo leta 1852 izdelali umetniki-dobavitelji francoskega cesarja Napoleona III. in je danes na ogled v Pokrajinskem muzeju na murskosoboškem gradu. Za bistven odmik od tradicionalnega mizarjenja so na prehodu v 20. stoletje poskrbeli prvi domači arhitekti-oblikovalci. Največkrat so bili izšolani še na dunajski univerzi, na primer Maks Fabiani in Jože Mesar. V dvajsetih letih 20. stoletja so se jim pridružili že tudi prvi diplomanti in diplomantke profesorjev Jožeta Plečnika in Ivana Vurnika na novi ljubljanski univerzi, na primer Dragotin Fatur, Herman Hus, Dušana Šantel in Gizela Šuklje. Poslej so najsodobnejši maloserijski kosi pohištva v slovenskih mizarskih delavnicah nastajali po njihovih predlogah. Goričanka slovenskih korenin Luisa Morassi, leta 1928 ena od prvih dveh diplomiranih arhitektk v Italiji, ki je snovala predloge za solkansko mizarsko zadrugo, je postala profesorica oblikovanja pohištva ter ravnateljica na umetnoobrtni šoli v Gorici. Moderna izdelava, množičen izvoz in uvoz Svetovljanski Dunaj je v zadnjih desetletjih v vlogi večstoletne slovenske prestolnice doživel sijajen umetniški razcvet, tudi na pohištvenem področju. Po zgledu najmodernejše dunajske tovarne Thonet so okrog leta 1870 v Mariboru in drugod ob vznožjih Pohorja začeli izdelovati pohištvo iz krivljenega lesa. Sledile so še mnoge druge tovrstne stolarne, na primer Bouconova v Ljubljani. V kamniškem muzeju je stalna razstava najdlje, celo stoletje delujoče tovarne stolov iz krivljenega lesa in pisarniškega pohištva Stol v Duplici pri Kamniku, katere glavna oblikovalca sta bila Niko Kralj in Branko Uršič. Glavni slovenski pohištveni središči med drugo polovico 19. in drugo polovico 20. stoletja sta bili v Solkanu pri Gorici in v Šentvidu pri Ljubljani. Prek Trsta, v katerem je bilo okrog leta 1900 najbolj cenjeno pohištvo družine Kante slovenskega rodu, sta uspešno prodajali svoje izdelke v Egipt in drugam na Bližnji vzhod. Primer secesijske salonske garniture iz Solkana je na ogled na gradu Snežnik, ena njihovih mizarskih delavnic pa v solkanskem Mizarskem muzeju. Primer artdekojevske garniture za spalnico, izdelek šentviškega podjetja Erman in Arhar po zasnovi arhitekta Domicijana Serajnika iz leta 1929, hranijo v Slovenskem narodnem muzeju, razstavo šentviških mizarskih delavnic pa v Spominski mizarnici v Guncljah. Ljubljansko podjetje Mathian je dobivalo priznanja na razstavah v Trstu, Linzu in Kairu, zalagalo avstrijsko vojno mornarico v Pulju in leta 1888 sijajno zastopalo Avstro-Ogrsko na svetovni razstavi v Barceloni. V ljubljanski sodni palači si še danes lahko ogledamo Mathianove sodniške naslonjače in klopi iz začetka 20. stoletja. Prav tako lahko še danes na pročelju vogalne hiše na ljubljanskem Novem trgu preberemo ime v času med obema svetovnima vojnama zelo priljubljene tovarne pohištva Naglas s hišnim oblikovalcem Viktorjem Naglasom. Proizvodnja po drugi svetovni vojni Med letoma 1945 in 1991 so se državna pohištvena podjetja usmerila v strogo enostavno industrijsko proizvodnjo, zlasti za izvoz v ZDA, na primer tovarni LIKO na Vrhniki in Brest v Cerknici. Za domači in jugoslovanski trg, kjer so imele naj- odličnejše mesto, so večstoletno tradicijo snovanja in izdelovanja kvalitetnega stanovanjskega pohištva potrjevale še tovarne Meblo v Novi Gorici, Javor v Postojni, Lipa v Ajdovščini, Krn v Podmelcu, Alples v Železnikih, Lip na Bledu, tovarna finega pohištva v Tržiču, Hoja v Ljubljani, Novoles v Novem mestu, Garant na Polzeli, LIK Savinja v Celju, Bor v Laškem, Stilles v Sevnici, Marles v Mariboru, Murales v Ljutomeru in drugod. Ugledni snovalci so bili praviloma arhitekti, na primer Branka Tancig, Franc in Marta Ivanšek, Ljerka Finžgar, Biba Bertok, Marjan Gašperšič, Lado Ercegovič, Tatjana Coloni, Anika Logar, Matjaž Deu. Od leta 1985 naprej se mladi oblikovalci šolajo na posebnem oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. V ZDA je za podjetnike v kalifornijski Silicijevi dolini oblikoval pohištvo absolvent znamenite umetniške akademije Cranbook v Michigenu, Američan slovenskih korenin Janko/John Kapel. Gradnja stanovanj se je po osamosvojitvi Slovenije močno povečala, z njo pa tudi potreba po pohištvu. Doživeli smo poplavo zlasti italijanskega, nemškega in skandinavskega pohištva vseh mogočih slogov, kakovosti in cen. Večina velikih domačih tovarn pohištva je sicer sčasoma propadla, iz njih in iz še žive družinske tradicije pa so nastala številna mlada podjetja, ki se uspešno tržijo tako na ljubljanskih pohištvenih sejmih kot na svetovnem spletu, na primer Bolčič v Kozini, Alples v Železnikih, Akron v Medvodah, Klun in Šenk v Ljubljani, Paron v Laškem in M Tom v Mokronogu. Izdelovalci sodelujejo z izvrstnimi oblikovalci, kot so Edo in Tea Vidovič, Jani Vozelj, Maja Tasič Demšar in Gašpar Demšar, Rok Kuhar in Katjuša Kranjc. Mednarodni sloves si je predvsem za italijanska podjetja ustvarila Nika Zupanc. Ustanovljenih je bilo nekaj zasebnih šol, kot je Visoka šola za dizajn v Ljubljani, nadobudni oblikovalci pa se podajajo na šolanje tudi v tujino.

Od zamisli do realizacije

Od zamisli do realizacije

Viri svežih oblikovalskih zamisli

ŠT. PETER - OTOČEC – Maša in priprošnja k sv. Florijanu

Jubilej katoliških gibanj in skupnosti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.