Od zvestega vazala do neuklonljivega upornika

V poznem srednjem veku so habsburške dedne dežele, katerih južni del so pretežno poseljevali Slovenci, in njihovo sosedstvo pretresali pogoste politične krize in vojaški spopadi. Takšne razmere so plemičem dajale veliko priložnosti za nabiranje bojnih izkušenj. Nekateri najbolj nadarjeni so se kljub skromnemu poreklu proslavili kot uspešni vojskovodje in se povzpeli visoko na družbeni lestvici. Med njimi še posebej izstopa Andrej Baumkircher (ok. 1420–1471), ki se v zgodovino ni zapisal le zaradi vojaških podvigov, ampak tudi zaradi svojega tragičnega konca. Družina in mladost Od leta 1384 izpričani Baum-kircherji so sodili med nižje kraško plemstvo in so sprva tako kot mnogi drugi služili grofom Celjskim. Andrej se je rodil verjetno okrog leta 1420 v Vipavi očetu Viljemu I. in materi Katarini Žusemski. Otroštvo je najbrž preživel na Vipavskem, kjer je bila rodbina prisotna že vsaj dve generaciji. Že ded, za njim pa tudi oče, sta bila celjska gradiščana na vipavskem gradu. Potem ko je grad leta 1430 pripadel nazaj Habsburžanom, so ti Viljema vzeli v svojo službo in ga pustili na tej funkciji. Opravljal jo je do marca 1440, ko jo je odložil in prevzel glavarstvo v furlanskem Pordenonu. V prvi polovici petdesetih let je bil glavar v Postojni in na Krasu, v letih 1450–1454 pa skupaj s sinom Andrejem tudi zakupnik gradu in gospostva Postojna. O Andrejevi mladosti je zelo malo znanega. Oče ga je morda kmalu po prestopu v deželno-knežjo službo poslal v uk in vzgojo na dvor vojvode Friderika V. (1435–1493), poznejšega nemškega kralja (od leta 1440) in cesarja Svetega rimskega cesarstva (od 1452) z naslovom Friderik III. Mladi Baumkircher je tako že zgodaj zapustil rodno deželo, na katero pozneje očitno ni bil ravno tesno navezan. Vzpon v službi Friderika III. Na Andrejevo življenjsko pot je usodno vplival njegov spremenljivi odnos s Friderikom III. Na dvoru vzgojenemu vitezu je bil Habsburžan sprva zelo naklonjen. Kot zvestemu privržencu mu je konec leta 1446 zastavil grad in gospostvo Schlaining na tedanjem zahodnem Ogrskem (danes na avstrijskem Gradiščanskem), kjer je že prej služboval kot oskrbnik. Blizu meje ležeča utrdba je Baumkircherju nato vse do smrti služila kot sedež. Vladavino zadnjega srednjeveškega Habsburžana so močno zaznamovali politični, vojaški in gospodarski pretresi, eno težjih obdobij je bilo na začetku druge polovice 15. stoletja. Andrej, ki se je v teh nemirnih časih dobro znašel, je svoje poveljniške sposobnosti prvič zares pokazal konec avgusta 1452, ko je v vojni med Friderikom III. in avstrijsko stanovsko opozicijo odbil napad na Dunajsko Novo mesto, v katerem se je po vrnitvi s kronanja v Rimu zadrževal novopečeni cesar. Toda kljub temu, da je tvegal življenje za rešitev obleganega Friderika III., se je že naslednje leto pridružil njegovim nasprotnikom in postal glavar grofa Ulrika II. Celjskega na bratislavskem gradu. Povezal se je tudi z mladim ogrskim in češkim kraljem ter avstrijskim vojvodo Ladislavom Posmrtnim (1453–1457), ki ga je moral cesar po dogodkih pri Dunajskem Novem mestu septembra 1452 izpustiti iz skrbništva, in se v njegovi službi od leta 1455 celo bojeval proti svojemu nekdanjemu gospodu. Poglavitni razlog za Baumkircherjevo zamenjavo strani naj bi bilo menda koristoljubje, saj naj bi si s to potezo želel zagotoviti nadaljnje posedovanje svojih posesti na Ogrskem. Prestop se mu je vsekakor obrestoval, kajti ogrski kralj mu je kot plačilo za službovanje podelil v fevd več gospostev, vključno s Schlainingom. Baron Burno dogajanje se je nadaljevalo tudi v drugi polovici petdesetih let. Po izumrtju grofov Celjskih novembra 1456 je Baumkircher v bojih za njihovo dediščino podpiral Ladislava Posmrtnega in zastopal ovdovelo grofico Katarino Celjsko. Toda razmere so se že kmalu temeljito spremenile. Po nepričakovani smrti komaj sedemnajstletnega ogrskega kralja in poravnavi med Friderikom III. in vdovo zadnjega celjskega grofa leta 1457 je kot poveljnik najemnikov znova presedlal v cesarski tabor. Baumkircher je v kratkem času napredoval iz skromnega viteza v uglednega ogrskega velikaša. Februarja 1459 naj bi iz oportunizma podprl Friderikovo izvolitev za ogrskega kralja in se zanj tudi vojskoval. Habsburžan mu pretekle nezvestobe očitno ni preveč zameril, kajti najpozneje junija istega leta ga je imenoval za svojega svétnika, septembra pa mu je do preklica podelil pravico do kovanja denarja v Ogrskem kraljestvu. Pomoč seveda ni bila brezplačna, zato so Friderikovi dolgovi do Andreja Baumkircherja in Ulrika Grafeneškega do pomladi 1460 narasli na ogromnih 46.000 ogrskih goldinarjev, za kar jima je zastavil več gradov v Slavoniji in na Ogrskem. Na začetku šestdesetih let je bil Andrej Baumkircher nekajkrat dokazano na cesarskem dvoru, kjer je prisostvoval tudi ustanovitvi ljubljanske škofije decembra 1461. V vojni med habsburškima bratoma Friderikom III. in Albrehtom VI. (1461–1462), v kateri je bil na cesarjevi strani, so ponovno prišle do izraza njegove diplomatske in poveljniške sposobnosti. Hvaležni vladar mu je zato spomladi 1462 dovolil pri gradu Schlaining zgraditi mesto, bodočim meščanom pa je podelil pravico do neoviranega trgovanja v njegovih deželah. Izkazal se je zlasti med obleganjem Friderika III. v dunajskem Hofburgu jeseni 1462, ko je odjezdil v Prago in izpogajal odločilno vojaško posredovanje češkega kralja. Cesar mu je nato januarja 1463 za dolg v višini 6.000 ogrskih goldinarjev zastavil spodnjeavstrijsko mesto Korneuburg in ga postavil za tamkajšnjega glavarja, junija pa ga je povzdignil v barona iz Schlaininga. V primežu visoke politike Kljub vsemu Frideriku III. Baumkircherja ni uspelo zadržati na svoji strani. Od leta 1463 se je vse bolj zbliževal z ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1458–1490), enim najbolj nevarnih cesarjevih nasprotnikov, zato so se njuni odnosi kmalu zaostrili. Zaradi svoje politične drže je še pred koncem leta 1463 izgubil naslov cesarskega svétnika. Baumkircher je po neuspelem poskusu izterjave nakopičenih dolgov v letih 1467–68 v povezavi s Korvinom spretno izkoristil tleče nezadovoljstvo dela štajerskega plemstva in neplačanih najemnikov ter jih februarja 1469 povedel v silovit upor proti tedaj odsotnemu Habsburžanu. Kljub temu da bi moral Baumkircher po napovedi fajde počakati vsaj tri dni, so njegove sile napadle že naslednji dan in kmalu zasedle več mest, trgov ter gradov, podeželje pa so hudo opustošili predvsem najemniki. Da je bilo vse skupaj za Friderika III. še bolj ponižujoče, so uporniki julija 1469 porazili cesarsko vojsko v bitki pri štajerskem Fürstenfeldu. Ravno na vrhuncu bojev so habsburške dežele dosegli uničujoči osmanski vpadi, zato so se hitro razširile nikoli dokazane govorice, da je napadalce poklical sam Baumkircher. Julija 1470 je prišlo do poravnave med sprtima stranema, ki je prinesla vladarjevo pomilostitev upornikov in obljubo o poplačilu dolgov v višini 14.000 goldinarjev. Ker pa uporni kondotjer večine denarja ni dobil, je jeseni 1470 znova izbruhnilo nasilje. Tokrat naj bi menda celo načrtoval prijetje cesarja, vendar ga je ta prehitel in ga 23. aprila 1471 z lažno obljubo o varni vrnitvi zvabil v Gradec, kjer ga je dal po neuspešnih pogajanjih brez običajnega sojenja še isti večer obglaviti. Pred graškimi Mur-skimi vrati se je tako tragično končala življenjska pot enega najboljših srednjeveških vojskovodij z današnjega slovenskega ozemlja. Usmrtitev je med sodobniki dvignila veliko prahu in vprašanj o upravičenosti tega dejanja. Z gotovostjo pa lahko zaključimo, da je Andrej Baumkircher, ki ga avtor Celjske kronike opisuje kot »moža velikega poguma in odličnega bojevnika«, padel kot prva prominentna žrtev rivalstva med Friderikom III. in Matijo Korvinom. Njegovo truplo so iz minoritskega samostana v Gradcu prepeljali v Schlaining, kjer so ga naposled položili v grob. Jernej Kotar

Dostop do članka (47174)

Od zvestega vazala do neuklonljivega upornika

Od zvestega vazala do neuklonljivega upornika

Družina in mladost

Pred teboj

Venezuela po Maduru

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.