O tem so se razgovorili trije mladi pari, ki imajo nedavno izkušnjo poroke: Urban in Eva Barbič, Jan in Katja Golob ter Timotej in Meta Mencin. 

V studiu pa smo njihove izkušnje komentirali trije že malce dlje poročeni: poročna fotografinja Bernardka Rupnik, zakonski in družinski terapevt Luka Mavrič ter voditeljica Tina Martinec Selan. 

Koga vse naj povabiva na poroko?

Zagotovo je eno izmed področij, kjer so mogoči prvi zapleti pri organizaciji poročnega dne, število povabljencev. Seveda so izredne okoliščine preteklega leta zaradi koronskih omejitev tudi tukaj poskrbele še za dodatne zaplete. Kot sta povedala Jan in Katja Golob, sta morala število povabljenih skrčiti na 20. Potem pa so tukaj tudi sedežni redi, kjer »je treba paziti, da skupaj posedeš tiste, ki se razumejo in narazen tiste, ki se ne,« se spominja Timotej Mencin. 

Kako pa se odločiti, ali v izogib morebitnim zameram povabiti prav vse sorodstvo, tudi tiste, s katerimi nismo zelo povezani? Ter koliko prijateljev in znancev naj povabimo? Bernardka Rupnik svetuje: »Pomembno je, da mladoporočenca zbereta okrog sebe ljudi, s katerimi se počutita sproščeno.« 

Koliko običajev in tradicije naj upoštevava?

Gosta v studiu sta si edina v tem, da morajo vsi poročni običaji, za katere se odločimo, služiti mladoporočencema in njuni viziji poroke. Če bi ju nek običaj spravljal v stres ali bi se ob njem počutila neugodno, potem nima smisla. Prav pa je, da s svojimi željami seznanita tako povabljence kot tudi vaščane, sosede ipd., da ne pride do neljubih presenečenj. 

»Čeprav so mi zagotovili, da moje neveste ne bodo ukradli, so me ukanili in jo vseeno ukradli,« se spominja Luka Mavrič svoje poroke. »To je bilo zame neljubo presenečenje.« V tem primeru lahko torej nek običaj prispeva k dodatnemu stresu, namesto da bi zbrane povezoval. Bernardka Rupnik iz svojih izkušenj poročne fotografinje pove, da si vedno več parov si upa poročni dan narediti po svojih željah.

V čem je poanta poroke?

Kljub različnim okoliščinam in pripetljajem prav vsi naši pari pričujejo, da je bil njihov poročni dan čudovit. Prisotnost tistih, ki ju imajo radi, lepa pridiga, obred in glasba so med najpogosteje izpričanimi najlepšimi trenutki poroke. Ženini pa so bili ganjeni ob tem, ko so svojo nevesto prvič ugledali na vratih cerkve in se je po cerkvi sprehodila do njih. 

Kaj je torej poanta poroke? To niso cvetlice, piškoti niti pesmi ali obleka, pač pa Luka Mavrič povzame: »Bistvo cerkvene poroke ni to, da se zgodi v cerkvi, ampak da se zgodi v Kristusu. Da drug drugega prepoznava: 'Ti si meni Božji dar.' Če vidimo zakonca, ki se imata rada, ki se spoštujeta, lahko rečemo: takšen je Bog. Bog ljubi, Bog je zvest, Bog daje svobodo, spoštovanje, vztraja s tabo, tudi ko je težko, odpušča, je dobronameren, usmiljen, odkrit, pošten. To je smisel zakramenta zakona – da živimo ljubezen v Božjem smislu.«