Odkril sem »točko dovolj«

Cerkev nas v postnem času vabi k pokori. Del pokore je tudi odpoved, kot je odpoved mesu in še kakšni hrani. Kakšna odpoved se vam zdi še posebej pomembna za postni čas? Meni se zdi še bolj pomembno to, kar je rekel Jezus: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove samemu sebi.« Ob tem sem razmišljal, kaj pomeni odpoved »samemu sebi«. To je odpoved svojemu prav, ko sem prepričan: »jaz imam prav« in sebe dajem »na oltar«. Odpovedati se tudi svojemu načinu življenja, odpovedati se pravzaprav vsemu in hoditi za njim. Ne morem ostati polovičen in reči, malo bom hodil za Jezusom, malo pa ne. Predvsem je pomembno izpustiti svoje življenje: Gospod, tukaj sem, na razpolago zate. Meni se zdi najtežje za današnjega človeka to, da izpusti kontrolo nad svojim življenjem. Ves svet nam svetuje: ti si svoj avtor, ti si svoj krmar, pilot, kapitan … Nisi, ne. Gospod je. Odpovedati se je treba tej miselnosti. Opažam, da svet govori ravno nasprotno, kot govori Bog. Odpoved samemu sebi pa je za svet »bogokletna« (smeh), ker imamo stalno polne roke, polne misli, polno besed vdira v nas, in če imamo polne roke vsega, potem ne moremo zagrabiti križa in hoditi za Jezusom. Zame je hoja za Jezusom to, da se v tihoti ustavim in rečem: Jezus, kaj želiš danes od mene? Potem je dobro, da greš pogledat v Sveto pismo, ki je knjižnica, kjer piše, kaj želi Bog od tebe. In potem zagrabi križ. To zame ne pomeni samo sprejeti vsakdanje nadloge: nadležno ženo ali nadležnega moža, bolezni, stiske, prepire … Ampak je nekaj več. V tistem času je hoja za Jezusom pomenila iti v smrt. Sprejeti križ je pomenilo, da boš na njem pribit in boš umrl. Torej umiranje samemu sebi. Ste pri sebi kdaj opazili pozitivne sadove posta in odpovedovanja? Kakšni so ti sadovi za življenje človeka? Pred leti sem se lotil projekta 90 dni živeti z enim evrom na dan, podobno kot prebivalci nerazvitega dela sveta, kjer je bila takrat revščina tako definirana. Poskušal sem se prehranjevati za en evro na dan in se odpovedati vsemu nad tem. Sadov vseh odpovedi nisem videl samo na koncu, temveč ves čas tega projekta. Vame so se vgravirala nova načela. Mi smo namreč navajeni živeti na določenem nivoju. Ko pa ta nivo pade, postanemo nejevoljni. Jaz pa sem takrat izračunal, kolikšna je moja dejanska fiziološka potreba po kalorijah. To je bilo 2650 kcal dnevno za moj življenjski slog. Šel sem do te fiziološke meje in potem po kapljicah dodajal nazaj. Na meji ne moreš živeti. Ampak dobro se je dotakniti svoje meje, jo spoznati jo in potem po kapljicah dodajati nazaj. Drugi sad je bil, da sem se za vsako stvar naučil spraševati: Kaj ta reč pomeni zame? Zakaj mi je pomembna? Je to zgolj neka fensi hrana ali nuja? Pri limoni (uvoz iz Argentine) sem se spraševal, ker je bila takrat draga, kaj je v njej tako pomembnega zame, da jo kupujem? Vitamin C? Ali ga še kje lahko dobim? Da! In našel sem ga v papriki, krompirju, … povsod! Tretji sad je hvaležnost. Ko sem bil na meji in sem bil zvečer malo lačen – lakota je bil še en sad, saj drugače nisem nikoli lačen –, sem se lahko poistovetil z ljudmi, ki so pogosto lačni. In takrat si hvaležen za tisti evro, ki bo jutri zjutraj spet prišel. En, ne petdeset. Sad je še nova hvaležnost za okolje, v katerem živim, za to, da imamo čisto pitno vodo, da pade dež in rastline zrastejo, da smo v zmernem podnebnem okolju in okoli nas ni puščave. Kateri se vam je zdel najpomembnejši sad odpovedi? Najpomembnejši je bil ta, da sem odkril »točko dovolj«. Danes živimo, kot da točke dovolj ni, družba nas kar naprej vleče na več in več, nihče pa nam ne govori manj in manj: manj avta, manj stanovanja, manj stvari. Zato kopičimo in kopičimo. Treba se je odločiti za točko dovolj. Katere vrste odpovedi se vam v današnjem času zdijo še posebej potrebne? Nagovarja me misel duhovnika Marka Rijavca: »Kjer je česa preveč, je vedno česa premalo.« Danes nam buta, seka v glavo preveč informacij in mislimo, da moramo vedeti za vsako pasjo procesijo, ki jo žena predsednika vlade objavi na Instagramu. Temu se je še posebej treba danes odpovedati: telefonu, nenujni uporabi računalnika, televiziji … Pač to ugasneš. Niti ne prižgeš. Mi smo Bogu podobna bitja: lahko rečemo zavestno ne. Ampak moramo živeti zavestno. Če si pri zavesti, še ni nujno, da živiš zavestno življenje. Mnogi so televiziji zavestno rekli ne. Dve naši ta mladi družini sploh nimata televizije. Če kaj potrebujejo, pridejo k nam nekaj z namenom pogledat, ne kar tako. Dober film, na primer. Ne bomo rekli: Televizija je zanič. Ne, televizija je v redu, preveč televizije ni v redu. Ne bomo rekli: Družbena omrežja so zanič, ne, preveč družbenih omrežij ni v redu. Najti točko dovolj in se ne polniti z neumnimi vsebinami. A kako vedeti, kaj je neumno? Evo, tu imaš odgovor (pokaže na Sveto pismo). In česa je »premalo«? Premalo je Boga. Kot družba smo Boga namerno vrgli stran. Človek je tako bitje, da mora nekaj častiti. Če ne častimo Boga, častimo nekaj drugega. Recimo moč, denar, pomembnost … ali pesjankote! Premalo je tudi odnosov. Z marsikom imaš odnos, z žensko, s katero živiš 24 ur na dan, pa ga nimaš, pa za lastne otroke ga nimaš. Zato jaz iz svojega življenja skušam vreči ven odvečno. Kaj pa je odvečno? Ravno včeraj sem na svojem spletnem časopisu na Substacku (alescerin.substack.com) objavil razmišljanje o navlaki. Danes imamo stanovanja vedno večja in so vedno bolj polna razne navlake. Svoje domove polnimo s stvarmi, ne z ljudmi. Otrok je vedno manj. Ljudi nam zmanjkuje. Je pa južno in vzhodno od nas še zelo veliko sveta, kjer svojih prostorov ne polnijo s stvarmi, ampak z ljudmi. In ti ljudje zdaj prihajajo in polnijo izpraznjen prostor, ki ga mi nismo napolnili z ljudmi, ampak s stvarmi. Sem šel pogledat, kako SSKJ definira navlako. Pravi: nekoristne, odvečne stvari. Lepo piše: stvari. Ljudje niso navlaka. Mi kot družba pa včasih smatramo človeka za navlako, ki se je je treba znebiti: otroka pred rojstvom in ostarelega v starosti. Toda človek nikoli ni navlaka. Namesto da bi naredili red pri navlaki, pri nekoristnem in odvečnem, zavržemo ljudi ali odnose. Za ljudi kar nimamo časa. Ko gre odvečno iz življenja, nastane čas za nekaj drugega, za molitev, na primer. Že dolgo pišeš blog z nazivom Preprostost (preprostost.si). Kako razumeš preprostost? Preprosto življenje je zame vsakodnevna drža posameznika, da se prostovoljno in zavestno odreče pretirani uporabi česar koli. Kaj pa je pretirano, bo vsak sam določil. Išči »točko dovolj« na različnih področjih življenja. Avto: ali res potrebuješ vse tiste gumbe? Koliko stane osnovni model? Pa te bo trgovec čudno gledal. Osnovni, potem dodaš še kakšno malenkost. Pa tv-programi: jih res rabiš 500? Minimalni paket mi dajte. Podobno je z dopustom: bolj kot koliko dni in na kako dragem kraju si, je pomembno, s kom si in kakšne odnose imate. Preprostost lahko živiš, na primer, tako, da delaš štrudelj doma. Boš videl, koliko ceneje te bo stal kot v Sparu. 300 % razlike je v denarju. Ne znaš? Delaj 40 dni zapored štrudelj, pa boš videl, kako dober ti bo uspel. Na seminarju »Najin odnos do denarja« pri DiŽ-u z Marinko rada dajeva primer jogurta. V trgovini je veliko dražji od mleka, pa ga je tako preprosto narediti doma. Prav tako si doma še vedno sam pečem kruh. Je pa za to potrebna disciplina. Težko? Lahko se je naučiš, saj že sama beseda izhaja iz discipulus, učenec. Odpoved se tudi finančno izplača, kajne? V svoji odpovedi »en evro na dan« sem za petkrat zmanjšal porabo denarja za hrano. V postnem času smo posebej povabljeni k dobrodelnosti. Denar, ki ga z odrekanjem privarčuješ, je v postnem času čisto prav, da gre. Da si srce pripraviš na vstajenje. Toda »vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil. Ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca,« pravi Sveto pismo. Ko pa denar ni samo moj, ampak najin, moraš to še uskladiti z ženo. Denar, ki sem ga »prišparal« za hrano, tiste 4 evre na dan, pa še enkrat toliko, je šel za Pedra Opeko za njegov projekt »riž na dan«. Rad povem še to: darujmo organizacijam, ki vodijo ljudi v nebesa, darujmo misijonarjem, darujmo Družini, na primer ... Toda koliko dati? Tudi pri tem presojanju pomagajo številke: koliko sva pa midva dobrodelna? To veliko pove o človeku. Čas in denar sta namreč indikatorja, koliko kakšen odnos cenim. Čas in tudi denar, posvečena ženi, povesta, koliko jo cenim. Grem mimo tržnice, ženi bom kupil tri vrtnice, to stane, recimo, 16 evrov. »Zakaj si to kupil?« »Glej, rad te imam.«

Odkril sem »točko dovolj«

Odkril sem »točko dovolj«

Cerkev nas v postnem času vabi k pokori. Del pokore je tudi odpoved, kot je odpoved mesu in še kakšni hrani. Kakšna odpoved se vam zdi še posebej pomembna za postni čas?

MURSKA SOBOTA – Molitveni dan žensk v evangeličanski cerkvi

MATENJA VAS – Duhovnik Boris Kretič v župniji Matenja vas

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.