odmevi 1/26

BODI VEČEN! Bodi večen, človek moj, dobro vse naj bo s teboj, srečen naj bo tvoj korak, večno srečen človek vsak! Neka večnost že lahko zasajeno je drevo, saj bo stalo več sto let, tebi v hvalo, na ogled. Bodi večen … Neka večnost je že to, da zgradiš si hišico, morda večjega še kaj in začne se mali raj. Bodi večen … Neka večnost prav tako je v umetnosti lahko, v lepih delih boš živel, dokler svet bo to želel. Bodi večen … Neka večnost je pomnik, lep nagrobnik, spomenik, tvoj priimek in ime bosta pričala za te. Bodi večen … Neka večnost zate je, če potomstvo ti uspe, v njem se boš nadaljeval, lep spomin ti bo ostal. Bodi večen … Prava večnost pa bo le, ako z Večnim družiš se, Njega ljubiš in častiš, večni raj kot dar dobiš! To vam vsem iz srca iskreno želi Anton Gričnik z družino, Ljubljana Ni slučajev, vse je dano! Spravila sem se k likanju in želela ta čas napolniti še s čim drugim. Poiskala sem CD pokojnega duhovnika, profesorja, prevajalca, pisca Tomislava Ivančiča, ki je imel seminarje po raznih krajih doma in po svetu. Obiskal je tudi Slovenijo. Njegovi seminarji so bili množično obiskani in so mnogim pomagali odpirati vrata k Jezusu. Nemogoče je, da bi naštela vsa področja njegovega delovanja. Tistega dne pa sem želela ponovno slišati tisto, kar sem že v preteklosti poslušala. Nisem preverjala vsebine, ampak sem kar vzela CD, ga vstavila v radio in vklopila. Hitro sem prepoznala predavanje, ki ga je imel prof. Ivančič v Medžugorju in je celo zelo ustrezalo mojemu medlemu razpoloženju. Njegov naslov je bil Kako ustvariti dobre navade – kreposti. To ne pride samo od sebe, treba je vaditi, ponavljati. Tako sem mimogrede nekatere stvari obnovila in še kaj na novo globlje slišala. Predzadnja tema je bila Osvoboditev od splava. Glavno vprašanje pa: Kje so splavljeni otroci? Zapisala sem bistvene stvari in si rekla: »To pa moram napisati za objavo, ker je aktualno in zelo pomembno vprašanje in je nujno, da ljudje to vedo.« Nekaj dni sem, ne da bi si vzela čas za pisanje, ostala pri tem sklepu. V petek sem dobila tednik Družina in ga kot običajno prelistala, da bi videla glavne naslove. Čim sem jo razgrnila, sem prebrala: »Kam gredo splavljeni otroci?« Zadelo me je v živo in mi potrkalo na vest: »Kaj še čakaš? Ne mislite, da je bilo to naključje. Ne, zame ne! To je bila naloga, ki jo moram opraviti, da me vest ne bo preganjala, ker sem o tej temi na vsakih duhovnih vajah pri pokojnem jezuitu p. Marijanu Šefu veliko slišala in v živo pri mašah bila deležna krstov splavljenih otrok. Gledala sem solzne obraze osvobojenih in odrešenih mater, ki so po dolgih letih po opravljenem krstu otroka našle mir. Poznam polno lepih zgodb, ki sem jim bila priča. Spomnim se žene, ki je prosila za kako stransko sobo, da ne bi s svojim nočnim vpitjem motila ostalih. Po tistem večeru, ko so bili krščeni njeni trije otroci, je utihnila in mirno spala. To je bila res svečana sv. maša. Izbrani smo bili tudi botri. Na oltarju so bili trije preprosti šopki in botri smo sami izbrali imena. Pater Marijan Šef je krst opravil na oltarju in otroke poklical po imenu. Bilo je ganljivo in zelo lepo. Vsi prisotni smo se razveselili tega pomembnega dogodka. Otroci so dobili svoje dostojanstvo Božjega otroka, ki nam po krstu pripada. Ker sva bili s to odrešeno mamo v navezi, sem jo prosila, da mi napiše svoje pričevanje. Poslala mi ga je in dovolila, da ga objavim ali dam drugim v branje. Naj opišem Ivančičevo navodilo. Najprej izberemo ime in otroke poimenujemo, ker so naša imena zapisana na Božji dlani. Obžalujemo storjeno dejanje in otroka poimensko prosimo za odpuščanje, ker nam je žal, da smo se ga v stiski želeli znebiti. Izrazimo svojo ljubezen in ga sprejmemo, ker mu želimo biti oče oziroma mati, in ga vključimo v svojo družino. Izročimo ga Jezusu: »Jezus, predajam – izročam ti tega svojega otroka, da ga ti pri tej sv. maši krstiš in sprejmeš med angele.« Uradnega obrednika ni in vsak krstitelj to opravi s svojimi besedami. Važno je bistvo – krst. V PVD smo to poimenovali »krst v Duhu«. Čutila sem, da moram to opisati tudi zaradi tistih mamic, ki so se kasneje veselile, da imajo angele v nebesih in da jim je bilo to po spovedi in kesanju odpuščeno in so tako odložile težko breme. Tega želim tudi tistim, ki to breme še nosijo! Lučka Rudež, Solkan Zanikanje življenja Ker razprava okoli splava še ni končana in gotovo nikoli ne bo, bi poizkusila ta problem osvetliti z druge strani in ta je – vrednost življenja. Ne vem, ali se nekateri povsem zavedajo, kaj je človek. Naj si bo že rojen ali še nerojen oziroma v fazi, ko čaka, da bo stopil na svet. Z vsemi začetnimi funkcijami, za katere nihče v vsem svojem življenju ne bi mogel napraviti boljšega načrta, kaj šele, da bi ga mogel uresničiti kot živega človeka ... Ne vem, ali se kdo od zmedenih ljudi, ki se vrtijo okoli splava, sploh zaveda, kaj je živi človek. Načrtujejo ga namreč, kot bi načrtovali čisto obrobne stvari, kar pa človek absolutno ni. Če bi bili vsaj nekoliko občutljivi, bi spoznali, da so se lotili stvari, ki jih absolutno prekaša. S tem, da ne priznajo življenja, kopljejo tudi sebi grob. Toliko bolj je to problematično, ker so se tega problema lotile ženske, ker se ne zavedajo, da na tak način žagajo vejo, na kateri sedijo. Zanikajo namreč vrednost življenja, tako svojega kot otrokovega, ki bi prišel po njih v življenje. Kakšne vrednostne lestvice imajo v sebi, če zanikajo tisto, kar bi jih lahko osrečevalo vse življenje? Namesto tega si izmislijo čisto postranski argument, češ, kako je pomembno, da same odločijo, kaj je zanje dobro in kaj kvari njihove »daljnosežne načrte«. Ne znajo pa izbrati, kaj je v življenju največ vredno. Človek je v sedanjem času postal figura, ki se je vsakdo lahko loti, ker ne razlikuje pomembnih stvari od obrobnih. Znašel se je v kaosu različnih dejavnosti, ki ga oblegajo. In le tisti, ki znajo razlikovati, obvladajo ta vsesplošni cirkus. Žalostno je, da ljudje ne spoznajo, da mahajo v prazno, ko zanikajo pravico vsakega spočetega otroka, da se rodi na svet, kot so se rodili tudi sami. Ali so njihovi še nerojeni otroci manj vredni kot oni, da so jih sposobni uničiti? Vsaka misleča mati in oče vesta, da je življenje otroka neprecenljivo, od prvega do poslednjega. Če bi otrok ne bilo, bi tudi njih ne bilo. Vsak človek je enkraten in neponovljiv. Vsak živi samo enkrat in takrat naj bi za seboj zapustil sled, ki bi bila dobra in čista, ne ubijalska. In vsak, kdor misli s svojo glavo, seveda, naj bi za seboj pustil sled, ki je dobra tudi za naslednje rodove. Mar naj zdaj, ko bi moral biti človek že nekoliko razvit, pustimo za seboj pokopališče? In to zato, ker smo pozabili, da poleg nas še živijo drugi ljudje? Ali smo postali taki egoisti, da ne privoščimo tudi drugim, kar smo dobili sami zastonj? Človek je namreč zadovoljen, če dela dobro, na to je današnji svet pozabil. Zato so vojne. Zato so razprtije in ločitve. Začne pa se čisto nedolžno, ko je človek obrnjen samo k sebi in ne k drugim. Niti ne k svojim otrokom. Zato je treba dobro premisliti, kje je prava pot za naše osebno zadovoljstvo in – naposled za čisto vest. Kdo nam sugerira tak način življenja, ki nima nobene perspektive in je v sebi prazno? Človek ni samo zato na svetu, da uživa, temveč da tudi kaj dobrega stori. Cilka Avsenik, Jesenice Zahvala ob dvajsetletnici pomembnega dogodka Pred dvajsetimi leti sem se udeležil seminarja za notranje ozdravljenje v Kančevcih (od 9. do 13. oktobra 2005). Vabilo zanj sem prebral nekaj mesecev prej v Družini. Na tem dogodku sem lahko začel novo pot in se prepričal, da je Bog res živ, da ozdravlja in osvobaja. Najprej hvala troedinemu Bogu za številne neverjetne milosti, pa tudi vsem sodelujočim in vsem, ki sem jih srečal. Seminar je vodila s. Margaritha Valappila, prevajalec je bil br. Miha Sekolovnik, takratni ravnatelj doma. Posebno zahvalo pa bi izrekel še dvema osebama. Ker sem začetek seminarja nekoliko zamudil in sem do Murske Sobote zvečer prišel z vlakom, naprej pa nisem poznal poti, se je ob meni znašel človek, ki me je pripeljal do Doma duhovnosti sv. Benedikt v Kančevcih. To je bil sedanji župnik v ljubljanskih Dravljah p. Egon Hriberšek. Hvala, Egon, Bog te je poklical takrat, da si bil ob pravem času na pravem mestu. Posebej bi se zahvalil tudi Škofjeločanu Vojku Vidmarju, ki me je po končanem seminarju peljal domov. Letošnjo pomlad je Vojko prestopil prag večnosti. Vojko, hvala za vse in za podporo v tistih dneh, spočij se v Božjem naročju. Gašper Blažič, Celje Spominjanja V vašem časopisu štev. 7 je novinar g. Žajdela predstavil zanimivo knjigo »Tri desetke Selške doline«, avtorice Marije Gasser iz Železnikov. Knjiga opisuje, kako so cerkve v Selški dolini »preživele« medvojne in povojne čase. V njej je tudi omenjeno, da je bila novembra 1944 farna cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih po požigu močno poškodovana, in prav tako, da imata največ zaslug, da cerkev ni bila porušena, župnik Valentin Bertoncelj in cerkovnik Blaž Gortnar. Kot Blažev najmlajši sin (rojen l. 1947) bi k tej omembi dodal samo to, kar mi je povedal oče. Pišem po spominu. »Na veliko noč l. 1946 se je v cerkvi zopet opravila daritev svete maše. Tisti večer pred tem sem se v cerkvi usedel v zadnjo klop. Obšla so me čustva hvaležnosti, ker se je vse tako srečno izteklo. Od sreče sem se razjokal kot otrok.« Rad pa bi dodal še to, kar se je tri leta kasneje, na sveti večer, zgodilo v podružnični cerkvi sv. Frančiška, zapisujem po očetovih spominih. Ker so bili ob požigu farne cerkve uničeni tudi vsi zvonovi, so zvonarji vabili k polnočnici s pritrkavanjem iz zvonika cerkve sv. Frančiška. Po končanem zvonjenju so cerkev zapustili, žal pa pozabili zakleniti cerkvena vrata. Ko je oče drugi dan vstopil v cerkev, je v njej našel pravo razdejanje. Luči po oltarjih so bile razbite. V zvoniku so uteži, ki so poganjale uro, ležale razbite na tleh, saj so bile vse vrvi, na katerih so visele uteži in vrvi zvonov, porezane. Urni mehanizem je bil tudi uničen. Najbolj žalostno stanje je bilo v zakristiji. Omara, v kateri so bila mašna oblačila, je bila na pol razbita, na sredi zakristije pa je smrdel človeški iztrebek. Mama, ki je to gnusobo pospravila, mi je nekoč dejala, da ji je vedno, ko se je na to spomnila, šlo na bruhanje. Ključa vhodnih vrat v cerkev sv. Frančiška pa tudi ni bilo nikjer. Na pomoč je priskočil kovaški mojster Jože Fic, ki je strokovno izdelal duplikatni ključ, da so se vrata v cerkev zopet lahko zaklepala. Oče je to podlo dejanje prijavil na policiji. Šele na zahtevo domačinov, ki so za znane storilce zahtevali kazen, je bila prijava poslana na sodišče. Imen storilcev ne bom navedel, ker so vsi že pokojni. Bog naj jim bo pravičen sodnik. Marca 1950 je bila na sodišču glavna obravnava. Glavna priča in tožilec je bil moj oče. Že doma sta se z g. župnikom dogovorila, da za storjeno škodo ne bosta zahtevala odškodnine. Prav tako za storilce nista zahtevala nobene kazni. Vse jim je bilo oproščeno. Ko je bila glavna obravnava končana, se je glavni pobudnik te »akcije« očetu zahvalil, ker ni zahteval nobenih sankcij. Za zaključek pa še to. Zgodilo se je proti koncu šestdesetih let, pišem po lastnem spominu. V Železnikih je med Trnjem in Gorenjim koncem odsek, ki mu domačini pravijo »Pod zijavko«. Tu je nad cesto strm in neporaščen breg – drča. Nekoč je od tu na cesto večkrat priletelo kamenje, pozimi pa snežni plaz. Dokler plazu niso odstranili, je bila cesta zaprta. Da bi preprečili nevarnost plazov, so gozdni delavci nekega dne na drči nameščali pregrade. Eden od njih je med listjem našel velik zarjavel ključ. Predvideval je, da je morda od cerkvenih vrat, zato ga je nesel mojemu očetu, ki je takoj ugotovil, da je to pogrešani ključ od vrat v cerkev sv. Frančiška. »Aktivisti«, ki so oskrunili podružnično cerkev, so verjetno po končani akciji vzeli ključ iz vrat, ga vrgli v breg, po približno 15 letih pa se je zopet našel. Pregovor, ki pravi – nič ni tako skritega, da se ne bi enkrat odkrilo, še kako drži. Marjan Gortnar, Podlubnik

Dostop do članka (47174)

odmevi 1/26

odmevi 1/26

BODI VEČEN!

Anton Gričnik z družino,
Ljubljana

Ni slučajev, vse je dano!

Tam se začne dan

VIPAVA – Srečanje zakoncev jubilantov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.