Odmevi 13/25

Ali se je krščansko oboroževati? (Družina, 12. marca) Hvalevreden prispevek nadškofa (in tudi mojega profesorja) dr. Antona Stresa, ki razjasni marsikatero dilemo, ob dejstvu, da zaradi manihejskega dualizma vedno bolj slabi Aristotelovo načelo o »zlati sredini«. Tudi kar se tiče odnosa do vojne in orožja. Vsi si želimo miru, zato se velikokrat zatekamo tudi k mirovniškemu idealizmu, ki pa se ne ujema vedno z realnostjo. Ob tem želim spomniti na nekatere dogodke iz časa osamosvajanja Slovenije. Denimo razorožitev Teritorialne obrambe maja 1990 (temu je verjetno marsikateri mirovniški idealist ploskal), pa projekt Manevrska struktura narodne zaščite, sprejem novih ustavnih amandmajev konec septembra 1990 in javni postroj TO 17. decembra 1990, tik pred plebiscitom. In seveda nato otežena nabava orožja tako zaradi mednarodnih omejitev kot tudi zaradi političnih razprtij, še zlasti zaradi podpore političnega vrha (republiškega predsedstva, z izjemo člana Ivana Omana) t. i. Deklaraciji za mir. V knjigi Janeza Janše »Premiki« je lepo opisano, da je zadnja, zelo pomembna pošiljka orožja za TO prispela šele tik pred osamosvojitvijo, seveda v strogi tajnosti. Če pomislimo, da so na Hrvaškem imeli pravo dramo, ko je KOS JLA skušala kompromitirati tedanjega hrvaškega obrambnega ministra Martina Špeglja, medtem ko je beograjski generalštab načrtoval nasilno razorožitev paravojaških formacij – mislili so seveda na Zbor narodne garde, medtem ko naj bi enote srbskih upornikov v (sedaj že nekdanji) Republiki Krajini ostale nedotaknjene. Seveda za uspešno obrambo zgolj dobra oborožitev ni dovolj. Slovenija se je junija in julija 1990 soočila z agresorjem, ki je imel tanke, letala in helikopterje, sama pa tega ni imela. Zanesti se je morala na proti- oklepno in protiletalsko orožje, na patriotizem, psihološko prednost in navsezadnje tudi na to, da je branila plebiscitni rezultat. In navsezadnje, v ozadju so bili mnogi kristjani, ki so molili in se postili za domovino. Le malo pred tem so na Kureščku, kjer se je obnavljala tamkajšnja skoraj porušena cerkev Marije, Kraljice miru, potekala molitvena srečanja. Vsi si želimo, da ne bi bilo treba trošiti denarja za orožje. A zdaj na žalost še ne živimo v času, da bi lahko svoje »meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe« (Mih 4,3). V pasijonu po evangelistu Luku – letos ga beremo na cvetno nedeljo – pa lahko zasledimo nenavadno Jezusovo naročilo pred odhodom na vrt Getsemani: »Kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi« (Lk 22,36). Sv. Pavel pa nam naroča: »Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda« (Ef 6, 16-17). Prava borba proti vojnam se torej dogaja na duhovni ravni. Marijino sporočilo iz Fatime nam je lahko v veliko spodbudo, saj je znano, da bi se lahko že drugi svetovni vojni izognili, če ne bi prišlo že takrat do takšnega odpada od vere. P. S.: Morda pa bi lahko glede denarja za oborožitev premislili, koliko milijard davkplačevalskega denarja so tranzicijski plenilci doslej 'sfrčkali' za povsem zgrešene naložbe in predvsem v svoje žepe. Mimogrede: odpoved pogodbe za oklepnike boxer in nabavo precej dražje patrie. Da raznih aneksov v velikih gradbenih podjetjih sploh ne omenjamo … Gašper Blažič, Celje »Kdor malo seje, bo tudi malo žel.« (2 Kor 9,6) 2 – Družina 23. 3. 2025 Ob tednu družine je dr. Drago Čepar zelo nazorno predstavil razlog, zakaj v naši državi manjka različnih »kadrov«. Ta je v preprostem dejstvu, da ni dovolj ljudi, ker imamo premalo rojstev, in predlagal, kako naj država vpliva na demografijo. Ob tem je omenil nekonsistentnost naših politikov, ki obenem, ko ugotavljajo, da nam primanjkuje ljudi, ukinejo urad za demografijo. Kot edini ukrep za izboljšanje katastrofalnega demografskega stanja pa naša vlada (minister Mesec) predlaga in deloma že izvaja priseljevanje tujcev oz. »uvoz« tuje delovne sile. A priseljevanje ne more nadomestiti premajhne rodovitnosti domačega prebivalstva. Saj povzroča prevelike težave obojim – domačinom in priseljencem, zato taka politika ne more biti uspešna. V zadnjem času se veliko govori in piše o tem, da se priseljenci težko integrirajo v novo okolje in da jih domači prebivalci doživljajo kot grožnjo za njihovo avtohtono kulturo. Ta strah je morda upravičen, vendar bi tokrat rad opozoril na neki drugi vidik preseljevanja. O priseljencih se pogosto govori, da so »uvožena delovna sila«. Morda se izraz »uvožen«, ki ga uporabljamo v sintagmi »uvoženo blago«, ne uporablja le po naključju, saj so ti delavci pogosto res obravnavani kot blago, s katerim razpolagata uvoznik (specializirane agencije) in delodajalec. Pri uvozu blaga navadno govorimo o ceni uvoženega blaga in pred kratkim sem na spletu zasledil tudi ceno za uvoženega filipinskega delavca. Šlo je za stroške, ki jih ima agencija pri »uvozu« enega delavca (okrog 20.000 evrov). A ob tem se človek vpraša, kakšna bi bila prava cena takega »uvoženega« delavca. Sicer vemo, da je vsak človek neprecenljiv, pa vendar. Koliko bi morali plačati zanj, če naj bi vsaj približno poravnali stroške. Recimo za skrb njegove matere, še preden ga je rodila, in potem za stroške porodnišnice in pediatrično oskrbo, za plenice in prehrano v njegovem otroštvu, za varstvo, šolanje … Skratka, za vse izdatke, ki so jih imeli starši, država in drugi s tem, da je zrasel, se izšolal, morda na srednji ali celo visoki šoli, da je postal zanimiv »izvozno-uvozni artikel«. Resnični stroški gredo v milijone. A razviti svet, kjer primanjkuje delovne sile, za »uvoz« takih ljudi ne plača nič. Gre za najhujše izkoriščanje tistega dela sveta, ki vlaga v otroke. Ko ti odrastejo, jim jih preprosto »ukrade« gospodarsko razvitejši del sveta. Včasih smo se učili o tem, kako razviti narodi izkoriščajo nerazvite, da gre za pokvarjeni imperializem in kolonializem. A ne spomnim se, da bi nam kdaj govorili o takem izkoriščanju, pri katerem razviti svet tako rekoč ukrade pogosto najsposobnejše ljudi iz dežel, kjer bi jih za lastni razvoj krvavo potrebovali. Nekje v Ruandi se je v veliki družini rodil deček, ki so ga starši zaradi revščine komaj preživljali, pri tem so jim pomagali tudi misijonarji, ki so ga sprejeli tudi v šolo. Ker je bil deček nadarjen, so ga s pomočjo dobrotnikov in misijonarskih botrov lahko dali v srednjo in visoko šolo. Izšolal se je za elektroinženirja in kot up dežele so ga poslali v Evropo specializirat računalništvo. Ko je doštudiral, so mu ponudili službo v Bruslju, kjer je tudi ostal in ustvarja in razvija belgijsko industrijo. In ob tem mora biti evropskim delodajalcem hvaležen, da so ga zaposlili. In hvaležen belgijski državi, da mu je milostno naklonila državljanstvo, Belgijci pa bodo od njega pričakovali, da se bo čim prej integriral v njihovo družbo in se ga bodo kot prišleka morda celo bali. Ta primer lepo ilustrira, da preseljevanje ne more in ne sme biti glavni način za reševanje demografskega vprašanja, saj ustvarja velike integracijske težave in je po drugi strani to v veliki meri krivično do migrantov in do dežele, v kateri so zrasli. Populacijska samooskbnost je gotovo najbolj humana, najcenejša in najpravičnejša, zato jo pametna oblast pospešuje oz. podpira. Če se že mora kaj preseljevati, naj se raje preseljuje industrija oz. delovna mesta. Jože Kurinčič, Vrhnika Covid 19, pet let pozneje V torek, 12. marca, je minilo pet let, odkar je bila okužba z virusom covida 19 v Sloveniji razglašena za epidemijo. Dobro se še spominjam, kako je bilo tedaj, kakšen preplah je zavladal med obiskovalci večerne maše v naši župnijski cerkvi sv. Petra, ko je tedanji župnik Zdravko Žagar ob koncu maše povedal, da ne bo nič več maš v njej. Kot da bi napovedal skorajšnji konec sveta. Ljudje kar niso mogli verjeti, da bodo iz strahu pred širjenjem okužbe zaprli cerkev za evharistično daritev, da bo do župnika mogoče priti le v najnujnejših primerih z zaščitno masko na glavi, ali mu zgolj telefonirati. Pogrebi so bili omejeni na najožji družinski krog. Obisk maše se je spremenil na sprem- ljanje maš po televiziji iz Vatikana, kjer je v kapeli Doma sv. Marte ob 7. uri zjutraj maševal in imel nagovore sam papež Frančišek, ter iz nekaterih slovenskih cerkva, stolnic. Zelo dobre in poglobljene misli, tako da se nama je z ženo Marto, ko jih niso več prenašali, kar »tožilo« po njih. Videla sva, občutila in doživljala, da je mogoče biti pri maši tudi doma, če ne moreš v cerkev. Občudovala sva papeža Frančiška, da je imel ob rani uri tako poglobljene nagovore, iz njih sva zajemala duhovno moč in pomoč. K spovedi sva šla, ko je bilo to omogočeno, v kapelo Matere Božje, prizidano k naši župnijski cerkvi, v kateri je spovedoval gostujoči pater jezuit. Mnogim vernikom je lajšal življenjske tegobe in jih duhovno dvigoval župnik Martin Golob z mašami v televizijskem prenosu. Ljudje so mu bili zelo hvaležni za to. Tisti, ki so se norčevali iz resnosti okužbe s covidom 19 in se niso dali cepiti, so prej ali slej občutili, kako nevarna je ta okužba. Nekateri so jo plačali celo z življenjem, veliko prezgodnjo smrtjo. Posebej tisti s pridruženimi boleznimi. Sam sem se okužil med dopustom v hrvaški Istri, ko sem v trgovini tudi po tretjem cepljenju lahkomiselno nakupoval brez zaščitne maske. Epidemijo sem k sreči preživel z nekaj posledicami, predvsem pa z izkušnjo več: drugič dosledno upoštevaj navodila zdravstvenih delavcev in epidemiologov. Pri mašah sem, ko so bile spet dovoljene, ker je bilo veliko praznega prostora, iz varnostnih razlogov sedal v prve klopi v cerkvi. Danes za čuda cerkve marsikje ostajajo še vedno nenapolnjene, čeprav ni več epidemije, s tem pa tudi ni tehtnega razloga, da bi ob nedeljah ostajali doma. Namesto da bi bili hvaležni, da smo se izognili smrti oz. težkim posledicam okužbe (nekateri jih imajo), številni ostajajo doma ali hodijo kam drugam kot v cerkev. Sprašujem se, ali bomo res morali spet doživeti kaj hudega, da jih bomo napolnili? Ali nas pripelje nazaj k Bogu le težak življenjski udarec? Ti so neizogibni, a laže jih je preboleti z Božjo pomočjo, ko dojamemo njihov globlji smisel in pomen, jih sprejmemo. Pretenje in rožljanje z orožjem razmeroma blizu nas, povečani izdatki za oborožitev, vojne, sebičnost in gonja za dobičkom in užitkom in še veliko drugega nas opozarjajo, da živimo v nevarnih časih. Vrnitev na pravo pot še zdaleč ni lahka, a je edino rešilna. Ne iz pesimizma, tudi ne prevelikega in prehitrega optimizma, vsekakor pa v duhu prave krščanske ljubezni, spoštovanja Boga in vrednot ter pomoči ljudem. Potem se nam ni treba ničesar bati, kajti zavedamo se, da vse prihaja od Boga in se vrača k Njemu, saj smo ustvarjeni od Boga za Boga. Če to spregledujemo, je z nami nekaj narobe. Postni čas je tudi priložnost, da se spomnimo, kako smo bili preizkušeni pred petimi leti, in se iz tega kaj naučimo in pri sebi spremenimo. Jožef Pavlič, Komenda Tvoje telo Dokler je jajčece v tvojem jajčniku, je del tvojega telesa. Ko se izvali, je še v tebi, a ni več del tvojega telesa, temveč del zasnove novega človeka. Po oploditvi je to že popolna zasnova novega človeka, ki je v tebi, a ni del tebe. V tem oplojenem jajčecu je že vse, kar je potrebno, da se razvije novi človek. Potrebuje samo še hrano, da to razvije, in pri tem potrebuje tvojo pomoč – dovajanje hrane in odvajanje nepotrebnih snovi. Zato je še v tebi, a ni del tvojega telesa, temveč: od oploditve naprej nov, drug človek. dr. Anton Perdih, Ljubljana Moč vere in zaupanja v Boga V medijih beremo različne članke o dramah, ki se odvijata pred našimi očmi. Poleg Ukrajine tudi na Bližnjem vzhodu. Spomnimo. Pred letom in pol je Hamas s svojimi vojaki vdrl čez mejo Izraela in pobil množico nič hudega slutečih ljudi. In to je bil povod za totalno vojno. Podobno se je zgodilo v Ukrajini, ko je iz manevra ruskih vojakov ob meji nastala invazija. Če malo poenostavim. Stopim čez mejo soseda, s katerim si nisva v najboljših odnosih. Mu uničim in razrijem polje. Vem, da je nagle jeze in lahko celo predvidim posledice. Potem se čudim, zakaj je sosed prestopil mejo in uničil moje polje. Igram žrtev. Zelo pogost scenarij ne samo v vojnah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Ali smo ljudje res tako neumni in hinavski, da ne uvidimo, da se taka psihologija na dolgi rok ne izide. Lahko bi v primeru Izraela tudi špekulirali, da je tajna služba Mosad vedela za napad, a z določenim razlogom ni ukrepala in tako dobila dober izgovor. Kdo bi vedel. Seveda je zgornja primerjava dveh sprtih sosedov poenostavljena, kajti palestinsko-izraelski spor ima zelo dolgo brado še v čas zgodnjega 20. stoletja. Pa tudi ukrajinski sega v čase Stalina in 2. sv. vojne. Vsekakor sta za konflikt potrebna dva in tudi nosita vsak svoj del odgovornosti. In dokler ne bo priznanja odgovornosti obeh strani, tudi ne bo miru. Vrnimo se v življenje na naših tleh. Koliko krivic in ponižanj doživimo v svojem življenju. In če bi se na vsako agresivno odzvali, bi postalo naše življenje le še vojna in povračilni ukrepi. Turški pregovor pravi: »Sovraštvo je čustvo, ki uničuje lastnika, ne nasprotnika.« Jezusove misli in zapovedi za današnji čas so še kako na mestu. Smo dovolj močni, da prebrodimo vse preizkušnje, ponižanja, krivice in se vzdržimo povračil po Mojzesovi postavi: »Zob za zob, kamen za kamen.« Blagor tistemu, ki zmore takšno moč. Ta bo našel notranji mir. Še vedno smo ljudje in jeza včasih kljub vsemu prevla- da. In takrat ima hudič dobre temelje za svoje nadaljnje delo. Če imamo poleg Boga tudi prave ljudi ob sebi, ki znajo ob naših stiskah priskočiti na pomoč, se ni bati, da bi bil naš padec prehud ali pa vsaj posledice ne katastrofalne. Boštjan Tovšak, Vovkarje Pobuda za pokop umorjenih na Goriškem Civilna iniciativa za pokop umorjenih na Goriškem predlaga pristojnim oblastem Republike Slovenije in oblastem na Goriškem, da v tem letu, ko sta Nova Gorica in Gorica evropska prestolnica kulture 2025, sprejmejo sklep o dostojnem pokopu žrtev, ki so bile zaradi ideološkega obračunavanja umorjene po drugi svetovni vojni, v maju in juniju 1945. Te žrtve, ki jih je več sto, po osemdesetih letih še vedno ležijo v breznih Trnovskega gozda in drugod po Goriškem. Predlagamo: • Pogovor pristojnih državnih in občinskih oblasti, Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in drugih institucij o izvedbi predloga. • Načrto- vanje in gradnja grobnice oziroma kostnice, kamor bi postopoma pokopavali žrtve, ki so sedaj v kraških breznih. Ta grobnica bi morda lahko bila ob vznožju Skalnice ali v bližini svetogorske bazilike. • Vključitev strokovnjakov (odkrivanje prikritih vojnih grobišč, izkop, identifikacija, sistematičen popis znanih žrtev …). • Trezno presojanje zgodovinskih in moralnih dejstev je potrebno, a sodi na drugo raven, ki naj bo od samega civilizacijskega dejanja pokopa mrtvih ločena. To dejanje je treba izvršiti brez ideoloških razprav o krivdi oziroma nedolžnosti umorjenih. • Skupna komemoracija. Menimo, da je pokop teh nasilno umorjenih temelj za medsebojno spoštovanje, spravo, mir, za gospodarsko, kulturno in duhovno blagostanje na Goriškem. Zavedamo se, da bo za uresničitev te pobude potrebnih več let, morda celo desetletij. Predlagamo pa, da do sprejetja te odločitve pride letos, v letu Evropske prestolnice kulture, kar bi temu nazivu dalo dodatno težo, žlahtnost in plemenitost. Kultura oziroma nekulturnost se prvenstveno kaže v naših medčloveških odnosih; tudi v odnosu do pokopa mrtvih. Pogum za ta predlog nam dajejo tudi opredelitve in zavzemanje za mir in spravo med pripadniki narodov na Goriškem, ki so jih izrazili bivši predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, sedanja predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar in predsednik Republike Italije Sergio Mattarella. Upamo, da bo predlog podprla najširša javnost in vse politične stranke. S tem dejanjem bomo tudi mladim rodovom dali zgled za spoštovanje človeškega dostojanstva. Za civilno iniciativo: Bogdan Vidmar, škofov vikar za EPK, Anton Harej, podžupan Mestne občine Nova Gorica Ograje in meje Z ograjami sem se prvič srečal pri vojakih. Prostor je bil ograjen, vhod in izhod je bil samo eden – »kapija«. Odpiral in zapiral ga je stražar, ki te je spustil skozi samo, če si imel podpisano dovolilnico. Vse stavbe v vojašnici so spadale pod garnizon. Obdajala nas je ograja in treba jo je bilo upoštevati. Dandanašnji je ograjeno že skoraj vse: otroški vrtci, šole, igrišča, parkirišča, domovi ostarelih, bolnišnice, tovarne in zasebna bivališča. Temu so se po novem pridružili še protipoplavni zidovi in nasipi. Morda smo tako res varnejši, a kljub temu nikoli ne povsem. Kdo si upa trditi, da so ograje in zidovi dovolj visoki in trdni? Čeprav nas varujejo, nas obenem tudi ločujejo. Ograja določa mejo; in če je ta pravična, jo je treba spoštovati. Vse spremembe na nepremičninah je treba skrbno vnesti v zemljiško knjigo. Glede teh stvari smo pogosto premalo previdni in pozorni. V mislih imam novozgrajeno zasebno hišo na mestu, kjer je še nedavno stalo gospodarsko poslopje. Ko je bila zgradba večinoma končana, so okoli nje že postavili ograjo. Povsem ograjena hiša! Z ograjo je natančno določeno, kaj je moje in kaj sosedovo. (Nekoč mi je neki moder mož povedal: »Mejo je treba določiti tedaj, ko ste še prijatelji.«) Za soseda je imel svojega brata. Ostala sta dobra soseda in brata. Vedno pa ni tako. Ljudje se zamenjajo, marsikaj se pozabi in tudi spremeni; enim so dani otroci, ki med igro na vrtu razposajeno kričijo, drugim morda ne; nekdo ima hudega psa čuvaja, ki z lajanjem zelo moti sosede; vzrok za prepir je lahko tudi meteorna voda v času naliva, pa kokoši, ki ne vedo za mejo, ipd. Nekdo pogosto prireja zabave in gosti hrupno družbo, drugi pa si želijo imeti več miru. Soseda pa se skozi ograjo ali čeznjo lahko tudi pogovarjata in si voščita praznike – seveda odvisno od tega, kako visoka je in iz kakšnega materiala. Bolje je imeti dobrega soseda kot še tako varno ograjo. S sosedom se lahko dogovoriš za vsakovrstno pomoč ali varstvo ob svoji odsotnosti. Če si se odločil prodati hišo, v oglas lahko z mirno vestjo napišeš enako kot Grk Temistoklej: »Moja hiša ima dobrega soseda!« Ja, lepo je, če so sosedje tudi prijatelji! Zgodi se, da se dober sosed odseli in se pride dostojno poslovit, v hišo pa se vselijo drugi ljudje s povsem drugačnimi navadami, zato bo težko prilagoditi medsebojne odnose. Ko bodo morda želeli svoj novi dom povečati in bodo potrebovali sosedovo soglasje, se bodo začele težave, pritiski in izsiljevanja. Pogosti so primeri, ko kdo postavi ograjo tako, da sosed komaj pride do svojih vhodnih vrat. Kako mučno je, če med sosedi ni prijateljstva in spoštovanja. Kako voščiti za praznike, kako ravnati, ko sosed zboli ali ga iznenada odpeljejo v bolnišnico? Iti na njegov pogreb ali ne, če niste bili v najboljših odnosih? Koliko težav si ljudje povzročimo sami, ker namesto v prijateljstvu živimo v odtujenosti oziroma v trmoglavem molku in zameri. Nesporazume in celo so- vraštvo je treba takoj ustaviti, sicer lahko nastanejo hude posledice. Poznamo Finžgarjevo ljudsko igro »Veriga«, po drugi strani pa v Svetem pismu (prim. 1 Mz 16) beremo o Abrahamu, kako je sedeč pred svojim šotorom gostil mimoido- če. Izbrati med prijateljstvom ali odtujenostjo ne sme biti vprašanje. Ne zapuščajmo obremenjene dediščine naslednikom, ampak dajajmo lep zgled prijateljstva in storimo vse, da ograje ne bi postale »zidovi žalovanja«, ki bi nas ločevali. V spodbudo naj nam bo misel, da bo treba kmalu vse za vselej zapustiti. Meje med državami Evropske unije so že dolgo odpravljene. Morda kdaj pride čas, ko bodo nepotrebne tudi med sosedi. Delajmo na tem! Večno življenje bo brez mejá in brez ograj – povezovala nas bo Ljubezen! p. Zdravko Jakop, Ljubljana

Dostop do članka (47174)

Odmevi 13/25

Odmevi 13/25

Ali se je krščansko oboroževati? (Družina, 12. marca)

Svoboden človek = dober sodnik

Dva sinova, dve stranpoti, ena ljubezen

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.