Ni vse staro za v šaro

Bratje, podajmo si roke, bratje, le k Luči na plan, noč je bolestna za nami, pred nami vstajenja je dan. Všeč so mi bile borbene pesmi, mogoče zato, ker se v njihovi spremljavi lahko koraka v procesiji.

Rada bi pa povedala, kako smo znova uporabili stare jogije. V času kovida so prišli tako prav, ker sem svojo sobo dala vnukoma na razpolago. Potem pa se je šlo z jogija na mojo posteljo, seveda s salto, in nato na krušno peč. Menim, da so vse generacije imele poseben užitek s peči skakati na posteljo. Čeprav je bila postelja čvrsta, je nazadnje le začela škripati ob vsakem oblačenju.

Otroci so ves megleni zimski čas preživeli v gibanju in niso bili nič bolj okrogli kot jeseni. Ko pa so se na jogijih pokazale vzmeti, sem jima za Miklavža spet kupila najbolj poceni jogi. Kako prav so mi prišli tisti Janševi bonbončki.

Tudi turistične bone smo s pridom porabili. Otroka sta se naučila plavati. Vsaka šola nekaj stane, vendar smo ta čas kovida zelo koristno izrabili.

Še...