Kdaj, kako in kje nas boste pokopali …

»Pogosto sem obžaloval, da sem govoril. Nikoli pa nisem obžaloval, da sem molčal (Misel starega meniha, Menih v meni, str. 31). Da je lahko Bog spregovoril v meni.

In vendar je kdaj treba spregovoriti. Posebej namesto tistih, ki ne morejo več govoriti. Med njimi žrtve povojnih pobojev na Škofjeloškem in v Kočevskem rogu. Okostnjaki v kostnici na pokopališču Lipica pri Škofji Loki. V njihovem imenu sta škof Andrej Glavan in dr. Matija Ogrin odgovorne pozvala: Pokopljite nas že enkrat, kot se spodobi mrtvemu človeku ne glede na poreklo, vero, politično prepričanje, na kateri strani smo bili v drugi svetovni vojni. Javno. Dostojno. Na pravem kraju. Tukaj, skritim očem, pod to brežino, nam sicer nič ne manjka, smo skupaj, kot smo bili, ko so nas gnali ali vozili v smrt, psovali, ubijali, metali v jame. Ko smo bili še ljudje. Danes pa smo kosti v vrečah. Ne več ljudje, mislijo mnogi. Izdajalci, sodelavci okupatorja, sovražniki socialističnega ljudstva....