Odmevi

Naša demokracija (še) ni bolnik na aparatih (Družina, 24. 3.) Soglašam z osnovnim sporočilom omenjenega komentarja, ki ga je za Družino takoj po končanih volitvah napisal pater Branko Cestnik. Namreč da slovenske demokracije ne moremo kar tako odpisati in vreči puške v koruzo (po zgledu Marjana Šarca). V tem smislu je podobno namignil tudi pravnik Jan Zobec na letošnjem Pučnikovem simpoziju: »Demokracija, četudi je nepopolna in pomanjkljiva ter zaradi medijske neuravnoteženosti ter ugrabitve institucij ustavne demokracije, na čelu z ustavnim sodiščem, slabo delujoča, vendarle še obstaja.« Na drugi strani je isti avtor v reviji Pravna praksa (objavljeno malo pred volitvami) v svojem zapisu komentiral politične razmere tik pred 22. marcem: »Malo tvegam, če rečem, da je pravna država klinično mrtva in z njo demokracija. Čez tri dni bodo sicer volitve, nekateri temu pravijo praznik demokracije. A vedeti moramo, da volitve še zdaleč niso demokracija. Ali je država demokratična, se pokaže šele po njih.« Imamo torej na trenutke precej protislovne izjave o tem, kako je v resnici s slovensko demokracijo. Pred volitvami so nekateri od stare nomenklature celo tuhtali o možnosti, da bi volitve razveljavili – seveda v primeru, da bi desna stran dobila krepko večino. To se ni zgodilo. Se je pa zgodilo nekaj drugega: mnoge nepravilnosti so omajale zaupanje v izvajalca volitev, to je Državna volilna komisija. Ne bom obširno našteval, kaj vse je bilo narobe. Skrb vzbujajoče pa je, da celo predsednica republike sedaj kategorično zavrača vsak izraz nezaupanja v korektnost volilnih procesov, kjer je nemogoče preverjati število glasovnic. Torej bi morali državljani izvajalcem verjeti na besedo, da je vse korektno, tudi če ni, sicer smo nedemokratično usmerjeni? S tem predsednica republike med vrsticami sporoča dvoje: najprej nespoštovanje do dela svojih sodržavljanov, hkrati pa dejstvo, da akterji zlorab v slogu volilnih prevar foruma Sao Paulo nekaj prikrivajo. Za hudiča pa vemo, da se zna potuhniti, razkrije se le takrat, ko je stisnjen v kot. Nevarnost pri vsem tem je, da bi državljani prav zaradi zlorab v volilnem procesu začeli izgubljati zaupanje v demokracijo (v isti številki Družine je na to nevarnost opozoril tudi komentator Janez Zupan). Morda pa je prav to cilj režiserjev volilnih zlorab? Priznam sicer, da sem bil glede volitev (pre)velik optimist in sem pričakoval, da bo mandat Golobove vlade streznil državljane, vendar ima ista stranka še vedno srhljivo visoko podporo. Morda pa je sedanji rezultat s pat položajem za Slovenijo v tem primeru dolgoročna rešitev. Zelo verjetno bo še letos prišlo do novih predčasnih volitev, v tem času pa moramo doslej nerazčiščene mite, ki jih je tik pred zadnjimi volitvami v javnost lansirala doslej vladajoča opcija, postaviti v pravo luč. DVK ne more biti organ, nad katerim je le še modro nebo – potrebuje nadzor od civilne družbe, glasovnice pa morajo biti sledljive. Državljani moramo torej postaviti jasne zahteve, kakšne volitve hočemo. Naj bodo predvsem pregledne in poštene, v skladu z ustavnimi načeli. Predvsem pa imamo državljanke in državljani ustavno pravico do vsestranske uniformiranosti, kar se nanaša zlasti na javno radiotelevizijo. Ki v sedanji »depolitizirani« različici v glavnem izvaja medijsko poročanje v slogu iz časov Staneta Dolanca in Franca Popita. Gašper Blažič, Celje Kopernikanski obrat Te dni smo si na TV lahko ogledali zanimiv italijanski film Dobrodošli na gori, ki pripoveduje o stari italijanski gorski vasici z lepo osnovno šolo. Ker je premalo otrok, jo oblast namerava opustiti. Ljudje so kar za to, učiteljstvo, kar ga še je, pa se zoperstavi in najde med migranti štiri potrebne otroke, da lahko šola ostane. Podobno tudi pri nas nekateri pričakujejo, da bodo migranti reševali našo demografijo. Te dni smo tudi priča podeljevanju zakramenta sv. birme in spet vidimo, da so zlasti birmanke tam okoli petnajstih večinoma že zelo krepke in odrasle, kot je bila že Marija, ki je v tem obdobju spočela in rodila čudovitega Jezuščka ter ob primernem možu zaživela himno družinskega življenja. Sodobni čudni časi naših deklet seveda ne nagovarjajo za zgodnje materinstvo, ampak jih raje potiskajo v dolgotrajni študij, žuriranje in lepotičenje, kontracepcijo in celo abortuse, kariero in karierizem, službe, lepe plače in ekonomsko samostojnost, kakor da niso več predvsem varuhinje življenja, kot so moški varuhi sveta. Prevladuje miselnost, da bo za otroka že še čas, pa čeprav po tridesetem letu in kasneje. Neka naša odlična odvetnica pa je naredila »kopernikanski obrat«, nekaj, kar bi lahko bil lep nasvet za današnja recimo srednješolska dekleta, ki želijo biti tudi varuhinje življenja in našega naroda, pa čeprav se kakšni moderni psihologi in »kulturni« marksisti s tem ne strinjajo. In kaj ne naredila? Najprej je najbolj zdrava in ohranjena še pred vpisom na pravno fakulteto poskrbela za dva zdrava otroka, nato pa si ob pomoči domačih in tudi države ustvarila še odlično kariero. Toliko v premislek vrlim mladim dekletom in fantom, bodočim mamicam in očetom, pa tudi njihovim staršem. Bog naj blagoslovi njihove odločitve, odrešilne za naš demografsko ogroženi slovenski narod. Anton Gričnik, Ljubljana

Odmevi

Odmevi

Naša demokracija (še) ni bolnik na aparatih (Družina, 24. 3.)

Sašo Avsenik o glasbi, družini in bolezni

V zavetju Marijinega plašča

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.