Odmevi 8/25

Spomini in resnica Konec januarja je bil na TV Slovenija predvajan 4. del oddaje Spomini, v okviru katere so predstavili s frančiškani povezani arhitekturni opus Matije Suhadolca. Gledalci smo lahko spremljali veliko delo, ki ga je v sodelovanju s slovenskimi frančiškani kot naročniki ustvaril arhitekt Suhadolc. Toliko bolj smo bili zato presenečeni, da doživlja nadaljnji razvoj kot nekaj negativnega in ob tem izpostavlja samostan s cerkvijo sv. Ane v Kopru. Kritizirati več kot korektnega naročnika ob prenehanju sodelovanja ni profesionalno. Odzivamo se na naslednje napačne podatke in namigovanja. Arh. Suhadolc navaja: »… so samostan prevzeli mlajši patri, ki pa so imeli do marsičesa v samostanu negativen odnos, predvsem pa negativni odnos do okolice …« Bratje samostana Svete Ane smo bili vedno zavezani temu, da smo skrbeli za dobre odnose z ljudmi v naši okolici in smo tako tudi delali. Nadalje trdi: »Monaldovi dnevi so bili ukinjeni.« To se ne sklada z resnico. Monaldovi dnevi niso bili ukinjeni. Res pa je, da na Monaldovih dnevih ne govorimo več o arhitektu iz oddaje, ampak o blaženem Monaldu Koprskem. V letu 2022 smo Monaldov god obhajali liturgično. Ob češčenju Najsvetejšega smo prebirali misli bl. Monalda, čemur je sledila sveta maša. Leta 2023 so bili Monaldovi dnevi posvečeni Monaldovemu delu Summa Monaldina. Ob tej priložnosti smo prevedli del tega osrednjega dela bl. Monalda in na simpoziju poslušali odlične komentarje treh izvrstnih raziskovalcev. Praznovali smo ob dobrem sodelovanju z župnijo stolnica. Leta 2024 smo god bl. Monalda obhajali z bogoslužjem v cerkvi. Leta 2025 se bo dogajanje nadaljevalo, priprave so prav ta čas v teku. Relikvij bl. Monalda ne prinašamo več v Koper. Izkazalo se je, da so organizatorji to počeli več let brez škofovega strinjanja in dovoljenja. Z dialogom med škofijama smo poravnali škodo, ki je zato nastala. Arh. Suhadolc namiguje, da se je z arhitekturnega vidika vzpostavil negativni odnos do okolice in se je opustilo mnogo stvari, med drugim »klavzuro in javni del«. To obrekovanje ostro zanikam. V samostanu Sv. Ane v Kopru je bila vedno klavzura in tudi danes je. Vsi, ki bivajo v hiši svete Ane v Kopru, so opozorjeni na meje klavzure, kakor je določeno po naši redovni zakonodaji. Izjava arh. Suhadolca, da naj bi opustili realizacijo knjižnice, ni resnična. Ta problem aktivno rešujemo. Prostor, ki je bil določen za ta namen, se je izkazal kot popolnoma neprimeren, po obnovi, pri kateri naj bi arhitekt sodeloval, so se pojavile mnoge razpoke, prostor je vlažen. Naročili smo gradbeni ogled prostora, ki je pokazal, da bi bila potrebna izredno velika sredstva, da bi tak prostor usposobili po standardnih za hranjenje antikvarnega knjižnega gradiva. Teh sredstev ni. Cerkev v teh krajih ni bogata Cerkev, ki bi živela v preobilju. Odvisni smo od darov vernikov, nekaj malega gospodarske dejavnosti in od maloštevilnih javnih sredstev. V vsaki investiciji smo zavezani k močnemu premisleku in skromnosti. Arh. Suhadolc je za knjižnico po njegovih besedah naredil »več kot idejni načrt«. Ta načrt je bil po mojih podatkih pošteno plačan. Mi hranimo 12 strani preprostih skic v formatu A3, od katerega je 5 strani skic obstoječega stanja. Če obstajajo drugi načrti, pa jih v našem arhivu ni, ga zanje naprošamo. Knjižnica, o kateri govori arhitekt, bi sicer bila že druga. Verjetno bi bila oprema te, prve, kasneje odveč. Poudariti velja tudi, da gospoda arhitekta že leta ni bilo v naših prostorih, zato se verjetno zanaša na netočne govorice. Vesel sem, da smo z vodstvom knjižnice Srečka Vilharja v Kopru v dobrih odnosih in so pripravljeni na pogovor z nami tudi o knjigah, ki so bile nekoč v naši samostanski knjižnici in so bile po vojni odvzete. Gre za natančne pogovore v dobri veri, da bomo prišli do končne rešitve, ne da bi na tej poti naredili še kakšno strokovno napako in dodatno oškodovali knjižni fond. V dobrih odnosih smo tudi z Mestno občino Koper, s katero smo že podpisali pismo o nameri, ki zadeva omenjeni knjižni fond. Žal mi je, da sem bil zaradi nepotrebnih izjav prisiljen javno odgovoriti. Še naprej želim arhitektu dobro ustvarjanje, hiša, ki jo je pomagal obnavljati, pa živi naprej. p. Bogdan Rus, predstojnik samostana Svete Ane v Kopru Slovenski čas Verjetno je marsikdo navdušeno in z velikimi pričakovanji začel listati prenovljeni katoliški mesečnik Slovenski čas, toda po nekaj straneh, vključno s stranjo urednikovega uvoda v novo po- glavje časnika, je bil sprva precej začuden, kajti nikjer ni našel besede Bog. Torej bo časnik sledil novim razmeram in se bo čim bolj izogibal tej besedi, ki je danes tako in tako precej zapostavljana, čeprav v religioznem smislu vse sloni na njej in iz nje izhaja. Kakšen »hvala Bogu« smo menda še v komunizmu prej slišali kot zdaj. Veren človek se seveda sprašuje, ali bo to v redu. Po drugi strani pa se lahko takoj tudi potolaži, saj se naposled vsakdo strinja, da ne smemo biti pri teh rečeh preveč vsiljivi in klerikalni, če hočemo, da bo časnik čim bolj univerzalen, da bo sprejemljiv za večino, če že ne za čisto vse, saj poznamo razmere v preteklosti. Ko pa potem listamo naprej, pa vendarle najdemo tudi besedo Bog, pa seveda tudi krščanstvo, Jezusa, Katoliško Cerkev itd. Aha, pomislimo: o bolj teoloških, krščanskih temah (recimo, zakaj je Cerkev tako osovražena) se namenoma razpravlja bolj proti koncu, saj je res bolje iti od človeka, družbe in države k Bogu, kot pa obratno, sicer se res lahko vse skupaj zdi nekakšno vsiljevanje od zgoraj, kar pa posebno danes ni v duhu časa. Današnji človek se želi čutiti svoboden pred Bogom in celo čim bolj neodvisen od Njega, želi čim bolj sam za vse odgovarjati, pa čeprav mu ne gre vedno najbolje in gladko. Gotovo si vsi, tako bralci kot pišoči ustvarjalci, želimo, da bi obnovljeni Slovenski čas dobro krmaril med vero in nevero, med Bogom in ljudmi, da bi res prinašal in odpiral čim boljše teme, napredne in ustvarjalne, zlasti tudi takšne, ki bi nas združevale, pa navajale tudi na modre kompromise, ko mora vsaka stran kdaj malo odstopiti od svoje, malo popustiti in se zmehčati. In ker je časnik še vedno v sklopu lista Družina, mu želimo, da bi kdaj postal samostojen, pa da bi vplival na ljudi tudi širše, tako rekoč evropsko in svetovno, kajti če bomo ljudje v redu, bo v redu, miren in srečen tudi čas. Anton Gričnik, Ljubljana

Dostop do članka (47174)

Odmevi 8/25

Odmevi 8/25

Spomini in resnica

SLAP – Razstava ob nedelji Božje besede

Brez pesimizma glede sinodalnosti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.