Da bi post ohranil evangeljsko resnico in se izognil skušnjavi, da bi srce postalo ošabno, ga moramo vedno živeti v veri in ponižnosti. Zato moramo ostati zakoreninjeni v občestvu z Gospodom, kajti »kdor se ne zna hraniti z Božjo besedo, se ne posti zares«. Kot vidno znamenje naše notranje zavezanosti, da se s pomočjo milosti osvobodimo greha in zla, mora post vključevati tudi druge oblike odrekanja, ki so namenjene temu, da nam pomagajo doseči zmernejši način življenja, saj »samo asketizem naredi krščansko življenje pristno«. Zato vas želim povabiti k zelo konkretni in pogosto malo cenjeni obliki odpovedi: odpovedi besedam, ki prizadenejo in ranijo naše bližnje. Začnimo razoroževati naš govor, odpovejmo se ostrim besedam, prenagljenim sodbam, slabemu govorjenju o tistem, ki je odsoten in se ne more braniti, obrekovanju. Raje si prizadevajmo, da se bomo naučili tehtati besede in gojiti prijaznost: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu, na družbenih omrežjih, v političnih razprav...