Pri župnikih je zapisano, da so se »odpovedali župniji« in bili imenovani na drugo mesto. Vsak župnik je namreč z odlokom postavljen v župnijo in ima pravico do stalnosti (prim. kan. 522 Zakonika cerkvenega prava). Zato se duhovnik pri premestitvah, potem ko se je pogovoril s svojim škofom, odpove službi, v kateri je deloval, da sprejme novo službo (prim. kan. 191, § 1 Zakonika cerkvenega prava). Ta odpoved ne pomeni, da tiste službe oziroma župnije ni imel rad, pač pa da je pripravljen sprejeti škofovo odločitev glede premestitve. Če se je župnik službi odpovedal, je to naredil zato, da ga je škof lahko imenoval, kakor sta bila prej dogovorjena, za župnika v drugo župnijo ali drugo službo. Enako velja tudi za tiste, ki so bili »razrešeni« določene službe. Ta razrešitev pomeni predvsem zaključek ene službe in sprejetje nove.

Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof