Odprimo se življenju, to je najbolj donosna naložba

Na romanje upanja so se v večno mesto Rim sredi marca podali verniki novomeške škofije. Na poti prenove duše Kot so zapisali, jih je po prihodu v Rim obisk bazilike sv. Janeza v Lateranu napolnil s tišino in globoko duhovno izkušnjo. Tam so imeli priložnost za sveto spoved, ki je bila pomemben del notranje priprave na mašo, ki jo je daroval novomeški škof Andrej Saje. V pridigi je poudaril, da romanje ni zgolj fizično potovanje. Krščansko romanje je predvsem pot prenove duše. Romar mora ponovno odkriti globlji pomen romanja, ne le kot potovanje iz kraja v kraj, ampak kot pot, na kateri se mora duša očistiti in oživiti. Sveto leto nam ponuja priložnost za poseganje po nečem večjem – po tistem, kar nas presega in odpira pot do Boga. Gradimo mostove upanja Drugi dan jubilejnega škofijskega romanja v Rim so bili povabljeni, da v duhovnem miru in povezanosti z Božjo milostjo doživijo trenutke, ki vodijo k notranjemu spreobrnjenju in upanju, ki ga prinaša sveto leto. Pri maši v cerkvi Svetega Duha je škof Saje v nagovoru poudaril, da je Božje usmiljenje brezmejno in je Bog pripravljen odpustiti vsem, ki se pokesajo. S tem je usmiljenje osrednji element katoliške duhovnosti, ki spodbuja verne, da iščejo Božje usmiljenje v svojih življenjih. Pri sveti maši se je romarjem pridružil tudi veleposlanik pri Svetem sedežu Franc But, ki jih je spodbudil, da kot kristjani še posebej v tem svetem letu gradimo mostove sprave med ljudmi, ki nas obdajajo. Njegove besede so romarje nagovorile, da premislijo, kako lahko kot posamezniki in skupnost prispevajo k miru in prinašajo upanje svetu. Po maši smo se podali proti Cesti sprave, kjer so sprejeli svetoletni križ, za katerim so se zvrstili v procesiji proti baziliki sv. Petra. Ob Božji besedi in molitvi so vstopili skozi svetoletna vrata. Na simbolni poti sprave so se dotaknili zgodovine in vere, ki prežema vse. V baziliki sv. Petra so občudovali veličino in lepoto svetega prostora, ki je že stoletja eden izmed vidnejših simbolov krščanske vere. Moč vere, ki je preobrazila svet Z obiskom cerkve sv. Pavla izven obzidja so tretji dan romanja razmišljali o življenju apostola Pavla, njegovem poslanstvu in moči vere, ki je preobrazila svet. Popoldne je škof Saje ob somaševanju šestih duhovnikov daroval mašo v patriarhalni baziliki Marije Snežne. Maša je bila priložnost, da se povežejo z Bogom, z našimi duhovnimi predniki in z vsemi, ki so skozi zgodovino te kraje zaznamovali z vero. Ni dovolj le opravljati svoje dolžnosti, ampak moramo v središče delovanja postaviti ljubezen, je bila misel škofa Sajeta. Božja pravičnost namreč ni iskanje ravnotežja, ki kaznuje, ampak prava, resnična pot, pot ljubezni, usmiljenja. 1.700 romarjev iz ljubljanske nadškofije v Ogleju V Ogleju se je zbralo več kot 1.700 vernikov ljubljanske nadškofije: v to starodavno versko središče, ki je močno zaznamovalo duhovni razvoj naših prednikov, so poromali v soboto, 22. marca. Vrhunec svetoletnega postnega romanja ljubljanske nadškofije v Oglej je bila maša, ki jo je v baziliki Marijinega vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata daroval nadškof in metropolit Stanislav Zore. Hvaležni Bogu za dar vere Nadškof Zore je v pridigi povabil k hvaležnosti, da so se zbrali na tako pomenljivem kraju. »Naša navzočnost v starodavni oglejski baziliki v svetem jubilejnem letu je najprej dejanje hvaležnosti Bogu za neprecenljivi dar vere, ki se je iz tega krščanskega središča skozi stoletja širila med slovenskim narodom, hkrati pa je tudi osvežitev našega zgodovinskega spomina, ki naj nas potrdi v naši istovetnosti naroda, ki ga je bistveno zaznamovala krščanska kultura … V tej cerkvi je na znameniti sinodi leta 381 sodeloval tudi emonski škof Maksim in skupaj z drugimi škofi obsodil arijanizem, ki je tajil Kristusovo božjo naravo – trdil je, da je Kristus najvišje ustvarjeno bitje.« Naj romanje poživi upanje Nadškof Zore je romarje pozval, naj poživijo svoje upanje. »Naše upanje ne sloni na naših malih in velikih pričakovanjih, ki jih gojimo glede svoje prihodnosti ali prihodnosti naših bližnjih.« Spomnil jih je, da resnično upanje sloni na Jezusu Kristusu. Zbrane je spodbudil, naj se po Jezusovem zgledu uprejo toku in stopajo proti izviru: »Kristjan, ki hoče zavestno in odgovorno živeti svoje življenje, se vzpenja proti toku. Koliko stvari ga vabi, naj se prepusti, naj zaplava s tokom. Njegovo življenje bo na ta način lažje, napor bo minil. A če se prepustimo toku, smo se izročili valovom smrti. Življenje je zgoraj, pri izviru, pri Očetu po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. Pri izviru je voda najbolj čista, tam v resnici prinaša življenje.« Povabil je k odločitvi za življenje. »Ali lahko rečemo, da smo odprti za življenje, da smo ambasadorji življenja, če v naših družinah in na naših dvoriščih ni otroškega joka, če po naših cerkvah ni otroškega smeha in ščebeta?« se je vprašal. Romarje je pozval, naj se borijo za kulturo življenja in ne nasedajo kulturi smrti. »Odprimo se življenju. To je čisto gotovo najbolj varna in najbolj donosna naložba človekovega življenja,« je poudaril. Ob tem je izrazil prepričanje, da smo Slovenci sposobni svobodne vere, ki se ne boji izpostaviti, iti med ljudi, med sodelavce in sosede. »Ne gre za vero manifestacij in polemik, ampak gre za vero, ki raste iz evangelija in se kot sol in kvas širi med ljudmi. Pravzaprav nam je to Jezus naročil – vi ste sol, vi ste kvas.« U. in M. P.

Odprimo se življenju, to je najbolj donosna naložba

Odprimo se življenju, to je najbolj donosna naložba

Na poti prenove duše

Gradimo mostove upanja

Svoboden človek = dober sodnik

SV. KRIŽ - PODBOČJE – Moški zajtrk z Alešem Čerinom

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.