Verjetno je njegova prevladujoča reakcija na težavo UMIK, tako čustveni kakor tudi fizični, kar pomeni selitev. Morda se noče kregati, zato pa se umakne, ko mu postane neznosno. To ni opravičevanje njegovega vedenja, temveč poskus razlage.

Ko so sami, ko ni več pritiska, taki ljudje ponavadi laže in bolj objektivno premišljujejo o tem, kar se je zgodilo. Tudi o lastni odgovornosti za nastalo situacijo, ne samo o krivdi sozakonca. To laže storijo osebe, ki so v preteklosti že prakticirale kakšno premišljevalno obliko molitve, meditacije, samokritične refleksije.

Določenim posameznikom se dogaja, kot da bi izgubili lastno avtonomnost, ko vstopijo v odnos. Počutijo se, kot da bi se stopili z drugim partnerjem. Zaradi tega teže trezno in objektivno razmišljajo in se odločajo. Edino, kar premorejo, je, da se umaknejo v tišino in se celo odselijo, ker se jim zdi, da je partner do njih pregrob oz. se neustrezno vede. Nekateri celo pravijo, da so se počutili, kot da bi ž...