Še več, prav njegova »nora« ljubezen in vera v človeško osebo bo s križa nežno zrla na od sovraštva spačen obraz ljudi, ki so se te ljubezni ustrašili, jo hoteli posedovati, jo ugrabiti zase, se nanjo nalepiti, ne pa je spustiti blizu in ji omogočiti, da jih v temelju preoblikuje in prežari do najbolj občutljivih čustvenih vzgibov, najtišje misli in najtrdovratnejših telesnih strasti.

Ko luč Svetega Duha v človeku ugasne, postane njegova duša otrpla in mrzla. Praznega človeka postane strah. Pogrešanje stika s seboj, z Bogom in posledično tudi s soljudmi ter pogrešanje okusa po življenju ga začne preganjati. Notranja praznina se širi, stiska narašča in človek se vedno bolj umika svoji notranjosti, ker ga je praznine v njem groza.

Vse drugače pa je, ko prazni človek sreča človeka, v katerem ogenj Duha sveti z visokim plamenom. Takemu človeku bi sledil na konec sveta, se ga okleni...