Od prvih pojavov javno dostopne umetne inteligence pred kakšnima dvema letoma sem se počutila precej nelagodno. Tudi ko je šlo za nedolžne šale ali zapravljanje časa v interakciji z UI, mi je bilo precej nelagodno. Kadar jo je kdo uporabljal neironično, pa sploh.

Kmalu se je umetna inteligenca začela pojavljati povsod. Slike na oglasih, letakih, naslovnicah knjig. Besedila v medijih, na spletnih straneh in omrežjih. V domačih nalogah učencev. V seminarskih in raziskovalnih nalogah. Celo med besedili, prispelimi na literarne natečaje. Da o ljudeh, ki z umetno inteligenco kramljajo kot z resnično osebo, ne govorimo.

Sama pa še vedno do UI nisem čutila drugega kot odpor. No, in malo strahu. Ne morem opisati, kako sem se razveselila, ko sem izvedela, da papež v svoji prvi okrožnici obravnava to problematiko. »Tako je, le povej, kar jim gre!« sem si mislila.

A bolj kot sem brala, bolj sem spoznavala, da moram svoj pogled na umetno inteligenco spremeniti tudi jaz.

Papež Leon mi je odprl oči,...