»Le eno kosilo, ničesar več. Ob njem se bova lahko pogovorila o marsičem. Nuša, prosim!« Vzdihnila je in ga pogledala v oči. Kalne so bile od vseh zdravil, ki jih je verjetno dobival. Mogoče res prosi zadnjič, težko bi mu odklonila.

»Prav,« je naposled pristala, potem pa se je poslovila. Zvečer, ko je že legla v posteljo, jo je njegovo vztrajanje po pogovoru še vedno čudilo. Tega pri njem ni bila navajena.

*

Sedela sta na terasi, ko ji je David za­upal novico.

»Babi, verjetno ti je že mami povedala. Anja je noseča, a ne veseli se prekmalu, ker otroka ne bo obdržala,« je hitro povedal.

»Res mi je že tvoja mama povedala. Razveselila sem se novice, da bom dočakala pravnuka.«

»Vem, tudi sam sem se novice razveselil. A zdaj kaže, da rojstva ne bo. No, razen če si Anja premisli. To si močno želim,« je tiho odgovoril.

»Tudi jaz, David. Tvojega sina bi še rada videla, potem pa lahko umrem.«

»Babi!« je vzkliknil...