»Zraka, zraka!« je sopel. Sedel je na postelji in gledal proti vratom. »Ne morem … dihati…,« je zaječal, a ga je močna bolečina v prsih ustavila. Umrl bom, je pomislil. Zdaj bo konec. Vsega. Vseeno, takšne smrti si ni želel. Brez zraka, brez slovesa, brez … lepe smrti. Poskusil je vstati, da bi prišel do vrat, pa ga noge niso držale. »Auu,« je spet zaječal, ko ga je močna bolečina prebodla čez prsa. Plitko je dihal, mrzel pot mu je polzel po obrazu. »Ne morem … dihati,« je skušal zaklicati, pa je iz njegovih ust prišel le rahel šepet. Umrl bo, zdaj kmalu, ga je spreletelo. Dobro bo tako. Le … zdaj, ta hip, bi potreboval pomoč. Sicer ga bo žgoča bolečina kmalu zadušila. »Pomagajte!« Nič. Nihče ga ne sliši, kako bi ga. Vsi že spijo, verjetno tudi nočna sestra. Ko bi le prišel do vrat in jih odprl, potem bi ga zagotovo kdo slišal. Mogoče … mogoče bi ga slišala Nuša. Neumnost, je odkimal z glavo. Spet je poskusil vstati, tokrat so ga noge držale. Še malo in bo pri vratih, je pomislil. A še...