»No, tako zelo star pa spet nisi,« ga je podražil David. »Teh nekaj petkov, kolikor bom še na svetu, bi rad preživel s svojimi. Ali veš, da sva zdaj z babico prijatelja?«

»Vem,« je odvrnil David. »Dokler bo tako, mi ne bo hudega. Ko se bo začelo slabšati, se bom poslovil. »Vsi se bomo nekoč,« je odvrnil David. »Vem. A jaz se bom poslovil takrat, ko bom še toliko pri močeh, da bom vsakemu izmed vas rekel: nasvidenje!« »Ded, kako to misliš?« »David, že sedaj ti povem, da ne bom čakal smrti v plenicah! Niti nočem biti prepreden z neštetimi cevkami in aparati, ki me bodo držali pri življenju.«

David ga je začudeno pogledal. »Ne razumem te,« je tiho dejal. »Ko bo prišlo do tega, se bom poslovil sam.« O čem govori ded? Pa vendar ne … »Ded, ali razmišljaš o samomoru?« je naslednji trenutek izrekel misel, ki se mu je porodila. »Ne, to ne bo samomor, pač pa skrajšanje trpljenja,« je odvrnil Martin. David se je zdrznil. Dedu zagotovo ni želel trpljenja, vseeno pa ga je ob...