Potrpeti je bila beseda, ki je on ni poznal, je spreletelo Nušo. Če bi nekoč to besedo poznal in jo udejanjil, se ne bi odrekel svojemu sinu in ne bi vztrajal, da se ga Nuša mora znebiti. Seveda bi potem moral tudi marsikaj potrpeti in se odpovedati marsikateremu načrtu. Ne, tega Martin ni bil zmožen, je pomislila. Pa ona tudi ne. Ni bila mnogo boljša od njega, sicer njunega sina ne bi posadila v naročje druge matere.

»Zdenka, vznemirjena sem. Mislim, da je bolje, da končava ta pogovor. Ne morem se strinjati z njegovim razmišljanjem, nikakor. Tuje mi je. Že res, da gre za njegovo življenje, a včasih je treba tudi potrpeti in sprejeti tisto, česar si sicer človek ne želi. Martin tega nikoli ni znal,« je zaključila Nuša, potem pa počasi vstala.

»Naj ti pomagam,« je dejala Zdenka in jo pospremila do sobe.

Ko je legla v posteljo, je bila žalostna. Nihče se ne more toliko spremeniti, je pomislila, tudi Martinu ni uspelo. Zdaj je bila nanj jezna, upala je le,...