Zapri
Iskanje

Davor Tavčar o svoji izkušnji koronavirusa

Za vas piše:
Marko Mesojedec
Objava: 17. 09. 2021 / 00:23
Oznake: Cepivo, Covid
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 16.09.2021 / 13:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Davor Tavčar o svoji izkušnji koronavirusa

Davor Tavčar o svoji izkušnji koronavirusa
Davorju Tavčarju se je življenje v zadnjem letu korenito spremenilo. FOTO: osebni arhiv
54-letni Davor Tavčar je poročen oče štirih mladoletnih otrok. Živi v Škofji Loki, po poklicu je računalniški programer. Lani septembra se je tudi sam okužil z nepredvidljivim virusom, ki mu je povsem spremenil življenje.

Kljub temu, da je prebolel bolezen, se sooča s posledicami, zaradi katerih je že od konca lanskega oktobra na bolniškem staležu. Svoj vsakodnevni boj, s katerim zelo počasi koraka proti normalnemu življenju, je z nami delil na našem spletnem portalu.

Kmalu bo leto dni, odkar ste zboleli za covidom-19. Ali veste, kje in kako je prišlo do okužbe? Kakšni simptomi so vas spremljali in kako se je vašo telo odzvalo na bolezen?

»Kje« je vprašanje, s katerim se intenzivno ukvarjajo strokovnjaki po celem svetu že skoraj dve leti, tako da karkoli rečem, je zgolj domneva. Najprej je zbolela moja mama, s katero živimo na istem naslovu, potem moja žena, nazadnje pa še jaz. Vsakič pa je bilo vmes približno štiri dni. Simptomi so bili predvsem huda izčrpanost, izguba voha in okusa, močan tinitus, glavobol, izmenjevanje bolečin po posameznih delih telesa, predvsem v mišicah in sklepih ter za očmi, zbadanje v srcu in ledvicah. V 12 dneh sem shujšal 11 kilogramov, torej skoraj en kilogram na dan. Predvsem mi je pobralo mišice, zato sem se še toliko težje premikal na relaciji med spalnico in kopalnico. To stanje je trajalo dobra dva tedna, potem pa se je umirilo in se počasi začelo izboljševati.

V 12 dneh sem shujšal 11 kilogramov, torej skoraj en kilogram na dan.

Ali ste potrebovali hospitalno obravnavo?

Ne, čeprav je bilo na trenutke vse skupaj že zelo »čudno«.

Kako je covid-19 spremenil vaš življenjski ritem? Kako je vplival na vas in vašo družino?

Kot družina smo zelo povezani in smo že pred to grožnjo večino časa preživeli skupaj. Ker otroci niso hodili v šolo, se je v tem smislu zgolj dvignil hrup v stanovanju tudi v dopoldanskem času. Sicer pa smo se prilagodili razmeram. V času bolezni, izolacije in karantene so nam prijatelji pomagali pri dostavi hrane in drugih potrebščin, za kar sva jim neizmerno hvaležna! Veste, ko je človek dlje časa dobesedno zaprt v majhen prostor skupaj s celotno družino, nujno pride tudi do manjših konfliktov. Rezultat, ko te situacije rešiš, pa je na koncu še bolj pristen odnos med nami.

Kar zadeva negativne plati – zaradi bolezni so močno trpele družinske finance, rešujemo tudi situacijo s poslovnimi partnerji. Ker imava z ženo družinsko storitveno podjetje, v katerem sva edina zaposlena, se najina nezmožnost oziroma zmanjšana možnost opravljanja svojega dela, drastično pozna tudi pri poslovanju podjetja. To pa seveda nujno vpliva nazaj na zaposlene v podjetju, torej na naju dva. Začaran krog, ki pa ga bo treba v nekem trenutku presekati.

V času vrhunca bolezni je že nekaj korakov predstavljajo pravi napor. FOTO: osebni arhiv

Čeprav se vam je stanje proti koncu lanskega leta začelo izboljševati, je vaša »forma« januarja spet začela padati. Kako se je to odražalo pri vaših dnevnih opravilih? Ste poiskali kakšno strokovno pomoč?

S treningom za povrnitev telesne moči in kondicije sem začel v trenutku, ko sem lahko vstal iz postelje. Sprva počasi, potem pa vedno bolj intenzivno. Od konca oktobra pa do konca decembra sem s 500 prehojenih metrov in 20 minut dela za računalnikom prišel že do 7 kilometrov in treh ur dela za računalnikom. Potem pa je v nekem trenutku, dobesedno čez noč, ta kondicija zdrsnila na samo dva prehojena kilometra in eno uro dela z računalnikom. To me je resno zaskrbelo, zato sem »pocukal« za vse vrvice, a sem po pregledih pri splošnem zdravniku, nevrologu ter kliničnem psihologu dobil ne preveč spodbuden izvid – dolgotrajni covid (long-haul covid). K sreči je iz tega izšla tudi napotnica za rehabilitacijo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.

Potem pa je v nekem trenutku, dobesedno čez noč, ta kondicija zdrsnila na samo dva prehojena kilometra in eno uro dela z računalnikom.

Terapije na nevrološki kliniki enkrat tedensko obiskujete že približno pol leta. Kako vam pomagajo pri postopnem prehajanju v lažji vsakdan?

Po pregledu na oddelku za nevrološko rehabilitacijo v začetku marca 2021 sta mi psihologinji pripravili program. Ta obsega vaje, ki jih izvajam sam doma, enkrat na teden pa imam vodeno terapijo pri njiju na kliniki. Ves čas spremljata moje rezultate in po potrebi prilagajata program. V tem času smo sposobnost koncentracije oziroma opravljanja dela spravili že na tri ure na dan, prehodim pa lahko približno sedem kilometrov po razgibanem terenu oziroma devet kilometrov doma na tekalni stezi. Ker zaradi bypass arterije v nogi težko sedim, delam med hojo po tekalni stezi, kar je pred boleznijo pomenilo od 16 do 30 prehojenih kilometrov na dan. Med pisanjem računalniških programov se namreč ves čas »sprehajam« s hitrostjo tri km/h in se v delovnem dnevu teh kilometrov včasih nabere kar precej. Del terapije so dnevni sprehodi v naravi in seveda dnevni trening za računalnikom, prek katerih se poskušam vrniti v delovno formo. Občasno naredimo tudi kak eksperiment, poskusimo podaljšati čas dela z računalnikom, dodamo kake vaje, kako tehniko sproščanja in podobno. Gre pa dejansko po zelo majhnih korakih. Ni tako, kot je recimo priprava na kolesarski maraton, ko v dveh mesecih lahko brez večjega strahu startaš tako dirko.

Pri vožnji avtomobila je zgodba še bolj zanimiva.

Pravite, da v nekem trenutku možgani prenehajo (so)delovati z vami. Kako je to videti v praksi?

Predstavljajte si, da zelo zbrano berete neko knjigo, v glavi se vam odvija zgodba iz te knjige in nato v nekem trenutku na koncu strani, željni nadaljevanja zgodbe, obrnete list, na naslednji strani pa je zgodba natisnjena v vam popolnoma neznanem in nerazumljivem jeziku in z znaki, ki jih vidite prvič v življenju. To vas tako zmede, da vam iz glave izpuhti še celotna zgodba, ki ste jo do tega trenutka že imeli v glavi. Kar je najhuje, vsaj pri mojem delu, je dejstvo, da se to ne napove, temveč se samo zgodi v nekem trenutku, ko so možgani očitno prezasičeni z informacijami.


Pri vožnji avtomobila je zgodba še bolj zanimiva. Normalno vozite »podzavestno«, promet spremljate s perifernim vidom. Pri meni pa možgani, če sem sam v avtu, ves čas aktivno spremljajo vožnjo. Vidijo vse nasproti, spredaj in zadaj vozeče avtomobile, analizirajo vse podrobnosti, od znamke, modela, barve, hitrosti, smeri vožnje, do tega, kdo vozi, kakšno frizuro ima, kako je oblečen, ali ima očala … Teh informacij, ki bi jih sicer v normalnem stanju možgani ignorirali oziroma bi jih obdeloval ločen del možganov, se nabere toliko, da me v nekem trenutku zasujejo in nisem več sposoben varno voziti avta. To rešujem tako, da je vedno z mano še nekdo in me ves čas ogovarja, saj sem ugotovil, da na ta način možgane prelisičim, da pri vožnji spet delujejo tako, kot so običajno. Težava nastane samo, če te motnje ni. Zato se na terapijo najraje odpeljem z vlakom, avtobusom ali prepustim volan komu drugemu.

Marca je prejel prvi, junija pa drugi odmerek cepiva. FOTO: osebni arhiv

Kakšen napor vam predstavljajo opravki, ki ste jih pred covidom zlahka naredili?

Še vedno se zelo hitro utrudim, zlasti pri vseh fizičnih opravilih. Postal sem tudi manj potrpežljiv in strpen v stiku z drugimi ljudmi. To je pogosto zelo naporno.

Ste se po preboleli bolezni že cepili?

Sem. Marca 2021 sem prejel prvo, junija pa drugo dozo.

S prihodnostjo se v resnici ne obremenjujem preveč. Popolnoma zaupam strokovnjakom, ki me usmerjajo v rehabilitaciji, saj je napredek viden.

Od konca lanskega septembra ste na bolniški. Kako to vpliva na vas v psihološkem smislu in kako gledate na prihodnost?

Največja težava bolniške je v resnici ta, da prepričaš samega sebe, da nisi kriv za svoje stanje. V nasprotnem primeru »preforsiraš« nabiranje kondicije in je učinek na koncu ravno nasproten, stanje se ti še poslabša. Najbolj negativen vpliv pa ima vedno čakanje komisije ZZZS na odločitev, ali mi bodo bolniško podaljšali ali ne. To je vedno živčna vojna, čeprav v resnici komisija redko nasprotuje mnenju zdravnika. Po navadi so podaljševali bolniško tudi po en mesec. Ker pa so mi nazadnje napovedali terapijo še za najmanj tri mesece, so to upoštevali in mi bolniško ustrezno podaljšali. S prihodnostjo se v resnici ne obremenjujem preveč. Popolnoma zaupam strokovnjakom, ki me usmerjajo v rehabilitaciji, saj je napredek viden. Želimo si doseči vsaj štiri, če ne pet ur dela na dan. Dobro se zavedam, da je vrhunec moči že za mano, zato sem vesel vsakega napredka. Sem se pa navadil, da je najbolj pomembno to, da si vzamem čas zase. Odbijem negativnosti, na katere naletim v življenju in se ne spuščam v nesmiselne konflikte. Vsak človek ima nekje svoje omejitve in čez te meje ne more. Ko enkrat to razumeš, prilagodiš svoj odnos do družbe in potem gre lažje naprej. Radi se imejte in pazite nase!

Nalaganje
Nazaj na vrh