Vsakomur, ki ima ali je kdaj imel majhne otroke, je še predobro poznana izkušnja vsakotedenskega obiska nedeljske maše: neprestano obračanje v klopi, iskanje kovanca pod nogami gospe v prednji klopi, drezanje starejšega brata, kobacanje najmlajšega okoli oltarja, od prvega berila dalje ponavljajoče se vprašanje »kdaj bo konec« ali »koliko pesmic še« … Marsikdaj ti ni jasno niti to, kakšna je bila Božja beseda, kaj šele to, o čem je govoril župnik. Nedvomno te kdaj prevzame malodušje, ali je sploh vredno.

Pred časom mi je neka mamica dala nasvet, da odkar z zakoncem pred mašo prebereta Božjo besedo, bogoslužje doživljata veliko bolj doživeto, ne glede na vse pripetljaje okoli sebe. Preverjeno, učinkuje!

Kako čudežno deluje, da se otroci umirijo v skupni večerni molitvi ob adventnem venčku, če je uvod vanjo skupna igra ali klepet, v tokratni temi tedna pripoveduje mama šestih otrok. Običajno si mislimo, da bo mir že samo z molitvijo ali obiskom svete maše samodejno...