P. Gregory, v novi knjigi, ki je pravkar izšla pri založbi Družina, pišete o grehih govora, o treningu našega jezika. Zakaj prav o tem govoriti sodobnemu človeku, za katerega pogosto štejejo le dejanja?

V nekem smislu naš svet najprej dobi obliko v misli, nato se prvič izrazi v besedi, nazadnje pa se udejanji v dejanju. Besede zato na neki način gradijo most oziroma posredujejo med tem, kar mislimo, in tem, kar delamo.

Z besedami se naše misli prvič pojavijo navzven in postanejo konkretnejše, bolj določene in bolj povezane z resničnostjo, za katero gre.

Na koncu si želimo prenove svojega uma in srca. Zanesemo se lahko na Boga, da to stori po svoji milosti, vendar moramo s tem, kar dela, tudi sodelovati. Da bi ta prenova postala resničnejša in konkretnejša, moramo stvari izreči na glas. To potem pomaga oblikovati tudi naše delovanje.

Naše besede pričujejo o tem, kaj Bog dela v našem življenju, obenem pa pomagajo, da to, kar Bog dela v nas, postane konkretnejše. Vplivajo tudi na naše not...