V Piranu so sestre dominikanke delovale 11 let. Vmes so odprle skupnost na Vrhniki, kjer so po zaslugi nadškofa Urana dobile hišo. Na Vrhniki so živele in delovale približno štiri leta. Pred desetimi leti – 11. avgusta 2011 – pa so prišle v Petrovče. 

»S skupnimi močmi smo vse uredili in sestre so dobile svoj dom v samostanu poleg naše bazilike. Naša bazilika je postala osrednje svetišče za celjsko škofijo. Sestre so bile v veliko pomoč pri sprejemanju romarjev in tudi pri pastoralnem delu v župniji. Ustanovljena je bila redovna skupnost, ki so jo sestavljale štiri sestre. Najstarejša, 92-letna sestra Colomba Marchesi iz Italije, predstojnica Consuelo Serafin, prav tako iz Italije, sestra Felicitas Nwabueze iz Nigerije in sestra Jamila Emanuel iz Pakistana.« 

Redovno skupnost v Sloveniji so sestavljale Nigerijka, Pakistanka in dve Italijanki. 

Ustanoviteljica dominikank je Mati Gerina iz Francije, ki je ustanovila kongregacijo sester dominikank z namenom, da bi premišljevale in razodevale materinski obraz usmiljenega Očeta, ki nas v Jezusu Kristusu osvobaja in odrešuje. To karizmo skušajo sestre uresničevati v skupnosti, kljub vsem človeškim slabostim in pomanjkljivostim.

Ob zaupanju v Božjo pomoč in z življenjem v preprostosti sledijo sestre dominikanke zgledu sv. Katarine Sienske in sv. Dominika ter izvršujejo svoje misijonsko poslanstvo po vsem svetu.

»Sestre iz Slovenije odhajajo v tri različne postojanke oz. samostane. Najstarejša sestra Colomba gre v Benetke, kjer imajo sestre dom za starejše, sestra Felicitas gre v vodstveno hišo v Rim, kjer živi tudi glavna sestra kongregacije, sestra Consuelo gre v Neapelj, kjer se bo posvečala ljudem z ulice in brezdomcem, sestra Jamila pa je že pred časom odšla nazaj v Pakistan,« nam razkrije p. Arzenšek. 

Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah. FOTO: Jože Potrpin.

Pomanjkanje poklicev, a vendar … 

Eden od glavnih razlogov, da so sestre zapustile redovno skupnost v Sloveniji, je pomanjkanje novih poklicev. V Evropi je novih redovnih poklicev v dominikanski red zelo malo. V Italiji, Franciji in Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih niso imele sestre dominikanke prav nobenega poklica, zato so se nadrejeni odločili, da napolnijo samostane v Italiji in iz tega razloga so tudi zaprli skupnost v Sloveniji. 

Imajo pa veliko poklicev v Nigeriji in Pakistanu, ampak se zaradi različnosti mentalitet in kultur sestre iz teh dežel težje prilagajajo na evropske razmere in rajši ostanejo doma ter tam živijo dominikansko karizmo. 

Tudi moški red dominikancev se sooča s podobnimi težavami. »V Sloveniji sva ostala samo dva dominikanca, pater Viktor Arh in jaz. Imamo pa enega bogoslovca v 4. letniku teologije v Zagrebu. To je Ljubljančan Drago Ferencek. Upamo, da bo čez dve leti prišel v Petrovče,« ostaja optimističen p. Ivan. 

Sestre dominikanke so dodobra zaznamovale Savinjsko dolino

»V teh letih, ko so bile v Petrovčah, so sestre s svojo navzočnostjo, molitvijo in pastoralno pomočjo dodobra zaznamovale našo župnijo in celotno Savinjsko dolino. Skupaj z menoj so vsak dan začenjale z molitvijo, sprejemale so romarje, ki so k nam prihajali od blizu in daleč, večkrat smo jih videvali v cerkvi pri molitvi rožnega venca in češčenju Svetega Rešnjega Telesa. Bile so res pričevalke Jezusovega življenja in uresničevalke karizme sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, njihove navdihovalke.«

V teh dneh so se v župniji Petrovče od njih poslovili, upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek pa jim je v imenu ordinarija Maksimilijana Matjaža podelil posebno priznanje in zahvalo.

»Njihovo navzočnost bomo zelo pogrešali. Italijanke so imele v teh letih sicer nekoliko več težav z učenjem slovenščine, medtem ko se je Nigerijka Felicitas dobro naučila in je bila zelo aktivna po župnijah, učila je verouk, predavala in imela duhovne vaje. Ne samo naša župnija in naša bazilika, ampak tudi druge župnije v Savinjski dolini, kjer so sestre delovale, vsi bomo občutili praznino po njihovem odhodu,« zaključi naš pogovor p. Ivan Arzenšek.