P. Tomaž Mikuš o mejah duhovne nadrejenosti, zlorabi moči in prvem odzivu
P. Tomaž Mikuš o mejah duhovne nadrejenosti, zlorabi moči in prvem odzivu
Tej temi je bila pred kratkim posvečena aktualna tema v tedniku Družina, kjer smo se med drugim pogovarjali s p. Tomažem Mikušem DJ, delegatom za zaščito otrok, mladostnikov in ranljivih odraslih Slovenske province Družbe Jezusove.
Zakaj je v pastoralnem odnosu pomembno govoriti o moči?
Beseda moč ima pogosto negativen prizvok, vendar moč sama po sebi ni slaba. Strokovnjakinji za socialno delo in pastoralne odnose Diana Garland in Vicki Marsh Kabat jo opredelita kot sposobnost vplivati na vedenje drugega. Duhovnik, katehet, duhovni spremljevalec ali voditelj skupine zato že zaradi svoje vloge razpolaga z določeno močjo. Krščanski odgovor ni odpoved moči, temveč njena uporaba v službi drugega.
Pastoralni odnos je pogosto asimetričen: človek poišče pomoč v bolezni, žalovanju, zakonski krizi, osamljenosti ali duhovni stiski. Patricia Liberty, dolgoletna strokovnjakinja za pomoč žrtvam in odzivanje verskih skupnosti na spolne zlorabe v pastoralnih odnosih, poudarja, da je za ohranjanje ustreznih meja odgovoren tisti, ki ima v odnosu več moči. Pravilno uporabljena moč drugega krepi, zloraba moči pa zmanjšuje njegovo svobodo in povečuje moč voditelja.
Danes ob 20.30 bo v župniji Ljubljana - Sv. Jakob, v tamkajšnji župnijski cerkvi, molitev za vse, ki so doživeli spolne, duhovne, psihične ali druge oblike zlorab, posebej v cerkvenem okolju.
Kako lahko pride do zlorabe tudi v odnosu med odraslima?
Zloraba navadno ni en sam nenaden dogodek. Pogosto jo omogoča postopno premikanje meja: posebna pozornost, ustvarjanje občutka izbranosti, vedno bolj osebni pogovori, skrivnosti, osamitev od drugih ter prepričevanje, da je odnos nekaj izjemnega. Voditelj lahko izmenjuje naklonjenost in distanco, pohvalo in krivdo, zato prizadeta oseba postaja zmedena in vse bolj odvisna od njegovega odobravanja. Takšno zapeljevanje žrtvi oteži prepoznavanje zlorabe, zato odnosa ne zapusti takoj.
Privolitev ni samo izrečeni »da«, ampak mora biti svobodna, ne sme biti izkoriščanja odvisnosti, zaupanja ali duhovne avtoritete. Za ohranjanje ustreznih meja je zato odgovoren pastoralni delavec, tudi če druga oseba izrazi naklonjenost ali sama začne odnos usmerjati v spolnost.
Kako prepoznamo duhovno zlorabo?
To se zgodi, ko voditelj uporablja Sveto pismo, sklicevanje na »Božjo voljo«, poslušnost, poklicanost ali grožnjo z duhovnimi posledicami za nadzorovanje drugega. Med opozorilnimi znamenji so manipulacija, pritisk, zahteva po pretirani predanosti in pokorščini, strah, izolacija, poniževanje ter okolje, v katerem ni dovoljeno postavljati vprašanj, izraziti nestrinjanja ali govoriti o zlorabi.
Posebej nevarna je zamenjava med duhovnikovim mnenjem in Božjo voljo: če nasprotovanje voditelju postane enako neposlušnosti Bogu, človek izgublja svobodo lastne vesti.
Kako naj se odzovemo, ko se nam nekdo zaupa?
Prvi ustrezni odziv ni zasliševanje, dvom ali skrb za ugled ustanove, temveč varno poslušanje. Žrtev potrebuje jasno sporočilo, da ni odgovorna za storilčevo ravnanje, da ima možnost neodvisne strokovne in duhovne pomoči ter informacije o poteh prijave – v Katoliški Cerkvi v Sloveniji denimo prek škofijske vstopne točke, sicer pa tudi prek centra za socialno delo, policije ali državnega tožilstva. Cerkvena skupnost mora preprečiti nadaljnje zlorabe in ravnati po veljavnih civilnih ter cerkvenih postopkih. Odpuščanje storilcu ne more nadomestiti resnice, odgovornosti in zaščite drugih; od žrtve pa ga ni dopustno zahtevati kot pogoj za pomoč ali pripadnost skupnosti.
Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina (45/2026).



