Padca, ki sta me zbudila

Dragi brat, draga sestra. Si želiš živeti svoje poslanstvo polno? Moliš, razločuješ, iščeš svoje mesto in delaš vse, kar zmoreš, ampak se vseeno kdaj počutiš nemočnega? Izgubljenega? Sicer želiš hoditi za Gospodom, ampak je okrog tebe vse polno sveta, ki je glasen in poln ponarejene »luči«? Dejavnosti tvojega vsakdana pa zahtevajo toliko tvojih moči, časa in pozornosti, da v zmedi skoraj pozabiš na Gospodovo vabilo? Pot skozi takšne preizkušnje se lahko strašansko vleče. Mar ne? Ampak na tej poti nisi nikdar sam! Gospod ob tebi vedno nosi svoj križ (in z njim podpira še tvojega), prav tako pa ti pošilja vse nas, tvoje brate in sestre, da bi se med seboj bodrili in ljubili ter mu skupaj pogumno sledili. Prav zato s tabo delim delček svoje zgodbe. Ker si želim, da bi na tem svetu skupaj hodila za Gospodom, v večnosti pa bila deležna polnosti Njegove ljubezni! In ker spoznavam, da je edino, kar je v vsej prenasičenosti vsakdana zares pomembno – poslušati Njegov glas in preživeti z Njim ter Njegovimi brati in sestrami čim več časa … Ker ali ni vendar res, da postajam to, kar poslušam, berem in gledam, to, s komer se družim? Vcepljen strah Pa pojdiva od začetka. Še preden sem se rodil, se je skozme že pretakal strah moje mame. Tisti izvirni, tako človeški strah: Kako poskrbeti zase, kako rešiti svoje življenje? V človeštvo je vstopil že skozi Adama in Evo, ki sta bolj kot ljubečemu Stvarniku zaupala kači. Ta ju je prepričala, da morata sama poskrbeti za svoje življenje in ga rešiti. Zato sta jedla od drevesa spoznanja, spoznala, da sta krhka, ranljiva in da morata to ranljivost (s figovimi listi) skriti pred drugimi. Drugi tako ni bil več dar, ampak tekmec, ki mora z istim stvarstvom poskrbeti zase. Ni več brat, ampak sovražnik. In s strahom pred drugim sem bil rojen tudi jaz. Starša sta naju s sestro sicer imela rada. Kljub temu obžalujeta, ker z nama v mladosti nista preživela več časa. Zelo sta se namreč trudila, da nama ne bi manjkalo ničesar (materialnega), zato pa je njima – zmanjkalo časa. Ker nisva bila deležna njune pozornosti spontano, sva se, kot vsak priden otrok, začela truditi, da bi si pozornost/pohvalo/vrednost priborila z uspehi. Meni je šlo dobro v šoli in glasbi, oboževal pa sem šport. Ker sem od nekdaj želel leteti in ker sem mislil, da si, kot sem se nezavedno naučil, svojo vrednost pridobim samo z uspehom, sem vse svoje sile usmeril v to, da bi postal vrhunski smučarski skakalec. Ko tudi premoč strahu dobi smisel Mislim, da s skoki ni prav nič narobe. Nasprotno, če jih treniramo z dobrim namenom, mislim, da so, tako kot drugi športi, zelo koristni. Pomagajo razvijati dobre navade, krepijo pogum in odločnost ter varujejo pred marsikatero skušnjavo. Predvsem pa so odlično izhodišče za učenje zaupanja in prepustitve. Skakalec se mora namreč z odskočne mize vreči v prazno. Če je skok dober, prvo polovico leta ne čuti podpore pod smučmi, a se mora kljub temu stegovati še naprej – v praznino pred seboj. Vzgon začuti šele v drugem delu leta, kjer tisti, ki ali ni odskočil ali pa se ni stegoval naprej, že »pade dol«, pristane. Noja … včasih pade skakalec tudi iz drugih razlogov. Sploh je boleče, kadar ga obrne na glavo in poskusi pristati na rokah. To se je dvakrat v enem samem dnevu zgodilo tudi meni. Prvič brez posledic. Sledil je eden boljših treningov v karieri! Drugič pa, ko sem pristajal na rokah, sem si zdrobil komolec. Poškodbo smo sanirali, strah pa je ostal. In kljub temu, da sem tri leta po padcih za zadnjo sezono vse podredil skokom in več kot leto delal, kar sem znal, da bi fizično, mentalno in tehnično napredoval ter premagal strah, je ta premagal mene, jaz pa sem končal kariero skakalca. In nisem imel pojma, kako naprej. Bolečina in spoznanje zmote Zelo podobno sem se počutil nekaj let kasneje, a s to razliko, da je drugič precej precej precej bolj bolelo. To pa zato, ker je dobra prijateljica storila samomor. A prav ta bolečina mi je pomagala spoznati veliko zmoto, ki sem jo živel. V mesecih pred tem sem namreč ogromno časa porabil za pripravo in sodelovanje na: birmanskih vajah, mladinskem verouku, v dekanijskem odboru, na študentski skupini, v pevskih zborih, pri Stični mladih itd., poleg tega pa še študiral. Ob tem v slabe pol leta, odkar sva se nazadnje videla, »nisem imel časa« niti toliko, da bi zaključil sms, ki sem ga začel pisati na dan, ko sva se s to prijateljico zadnjič videla … Po njenem samomoru sem spoznal, da mi je bila precej bolj kot dejavnosti, ki sem jih naštel, pomembna ona. Svoj čas pa sem porabljal povsem nesorazmerno s tem. Mislil sem, da delam dobro, pristal pa (ponovno na rokah) v popolni temi, z občutkom nemoči in z vprašanjem, kako naprej, kam. Ne vem, kako bi se odločal, če mi Bog Oče na pot ne bi poslal toliko čudovitih in ljubečih ljudi, ki so mi pomagali iskati Njega in mi vlivali močnega hrepenenja po srečanju z Njim. Vem pa, da sem hvaležen za cel kup stvari, ki mi jih daje, najprej za dar življenja, talente, ki jih imam, družino, prijatelje, čudovite spomine in celo za bolečino, ki mi jo je Oče dopustil okušati in po kateri spoznavam, kako prazna in suha je pot dejavnosti brez ljubezni, ki se pretaka samo v odnosih. Drugačen vzor Kako jo živeti v polnosti in zares, še vedno ne vem. Mi pa po poti iskanja zelo pomaga zavedanje, da je edini vir ljubezni Bog Oče. In če sem včasih imel za vzornike skakalce in želel postajati kot oni, zdaj želim biti z Očetom, ga poslušati, gledati in – mu postajati podoben. Namesto skakalcev si za vzor jemljem Jezusa Kristusa in svetnike, ki so (se) že pred menoj učili, kako sprejemati Očetovo ljubezen in jo deliti naprej. Kadar so okoliščine prijetne, se mi zdi, da to niti ni tako težko. Boriti pa se je treba in do krvi upreti grehu (Heb 12), ko Gospod ponovno dopusti trpljenje (Sir 2). Saj nas sam Jezus uči: »Na svetu boste imeli stisko, ampak bodite pogumni, jaz sem svet premagal« (Jn 16, 25-33). Zato si, kadar se počutim dobro, večkrat postavim vprašanje, za koga sem pripravljen trpeti. Dejstvo je namreč, da se bom prej ali slej spet znašel na preizkušnji. In kaj je tisto najtrdnejše, kar me bo gnalo naprej? Nič več uspeh, slava ali denar. Vse to mine. Preizkušnje sem pripravljen (pre)trpeti samo še zaradi spoznanja velike Božje ljubezni, zaupanja vanj in za mojo ženo ter druge najbližje. »Ne mislim, bratje, da sem to (že) dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj,« (Flp 3,13). Saj verujem, da nas nič več ne more ločiti od Njegove ljubezni (Rim 8, 35-39)! In na to pot vabim tudi tebe. Gremo skupaj?!

Dostop do članka (47174)

Padca, ki sta me zbudila

Padca, ki sta me zbudila

Usahnjen spomin

ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU – Na duhovni obnovi o posredovanju vere

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.